Z violino bi živela povsod

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. december 2016 / 10:30

»Kupila sem letalsko vozovnico in šla na sprejemni izpit,« lahkotno, kot da bi šlo za jutranjo kavo v najbližjem lokalu, pove Maja Horvat s Koroške Bele, študentka drugega letnika violine na prestižnem Royal College of Music v Londonu. Nekoč bo violinistka solistka.

Kdo je tako lepo igral na violino, da je nekoč očaral malo Majo?

»Tega se ne spomnim ravno. Vem pa, da je moj stari ata, ko sem imela štiri, pet let, rekel: 'Ti boš igrala violino.' Ker sem bila še premajhna, sem s starejšo sestro hodila v glasbeno šolo na njene ure klavirja. Ona je igrala, jaz pa poslušala, zraven risala in bila čisto tiho. Po mamini strani so vsi muzikalni in umetniško nadarjeni, od deda Branka Čušina naprej, ki je bil znan slikar. Nihče v širši družini se z glasbo ne ukvarja poklicno. Večina kolegov v Londonu se čudi, kako to, da sem prišla tja na študij, pa moji starši niso glasbeniki. Violino sem začela igrati pri sedmih letih v razredu Bojana Ristića na Glasbeni šoli Jesenice in še dve leti nadaljevala pri prof. Blanki Piotrovski.«

Glasbeni laiki običajno menijo, da je v primerjavi z drugimi glasbili violina še posebno zahteven inštrument?

»Če bi mi moj otrok rekel, da bi rad igral violino, bi mu rekla, da je tisti kos lesa tako zelo drag in da bo za učenje porabil zelo veliko časa. Sicer pa ne bi rekla, da so drugi instrumenti lažji. Vsak ima svoje značilnosti in pri vsakem te kaj boli. Včeraj sem po nekaj dnevih premora spet dve uri vadila in moram reči, da me še danes bolijo roke.«

Začeli ste v domači glasbeni šoli. Kako pomemben je prvi stik z instrumentom v dovolj spodbudnem okolju?

»Zelo. Moj prvi učitelj je v meni prepoznal talent in me je že od malega vozil na tekmovanja. Videl je, da rada igram. Čeprav sem kot otrok včasih raje pomivala posodo, kot pa vadila. Šele nekje v petem razredu sem violino 'zagrabila' zares. To sicer ni bila azijska ali ruska šola, saj sem še vedno imela normalno otroštvo, sem pa z Blanko naredila velik preskok, ko sem začela igrati tudi resen program, ne zgolj otroških koncertov. Tudi ona je videla, da res hočem igrati, zato sva imeli dodatne ure.

Leto pred vpisom na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani sem dvakrat tedensko začela obiskovati ure pri Volodji Balžalorskyju. Spoznala sem ga na Braču v njegovi poletni violinski šoli in od takrat naprej sem bila v stiku z njim. Seveda je bil tudi moj mentor na konservatoriju, kjer se mi je šolanje vleklo, ker nisem bila ravno navdušena nad splošnimi predmeti. Želela sem samo igrati.«

V četrtem letniku ste stopili pred orkester kot solistka ...

»Na avdiciji sem bila izbrana za solistični nastop s šolskim orkestrom. Igrala pa sem Koncert za violino in orkester v a-molu opus. 28 Karla Goldmarka. Mi je kar uspelo.«

Zakaj za nadaljevanje šolanja ljubljanska Akademija za glasbo ni bila dovolj?

»Tega nisem nikoli rekla. Res pa sem se že zgodaj odločila, da bom šla študirat v London. Vsako leto sem hodila na poletne šole violine in v 2. letniku sem se udeležila šole v Čedadu. Spoznala sem profesorja Daniela Rowlanda iz Londona in teden dni dela z njim je bil dovolj, da sem bila že takrat prepričana, da se bom ob koncu šolanja preselila v London. Tako lepo je igral, imel je neizmerno energijo delati z menoj, zato sem si rekla, da te priložnosti nikakor ne bom izpustila.«

Vas je povabil v svoj razred?

»Ni me povabil, je pa obljubil, da me bo vzel med svoje varovance, če pridem. Kupila sem letalsko vozovnico in šla na sprejemni izpit. Igrala sem Goldmarkov koncert in Grand tango Astorja Piazzolle. Vprašali so me, zakaj sem izbrala nekoliko nevsakdanji program, pa sem znala odgovoriti le, da mi je bil tak najbolj všeč. Tako sem bila sprejeta na Royal College of Music, z drugo avdicijo pa sem dobila še štipendijo za prvi letnik, tako imenovano The Big Give Award.«

Vas je bilo strah, ko ste odhajali v London?

»Predvsem nisem vedela, ali mi bo uspelo zbrati dovolj denarja za študij. In smo doma preračunavali dolgoletne prihranke, prijavila sem se za Zoisovo štipendijo, Zavarovalnica Triglav me je uvrstila med Mlade upe, podpira me Rotary klub Bled, na pomoč pa so priskočili tudi družinski prijatelji in širša družina. Kot šolnino sem dobila tako imenovano študentsko posojilo od Anglije. Država na kolidž nakaže devt tisoč funtov, ko bom čez štiri leta končala šolanje, bom dolžna štirikrat toliko. Ko bom dobila službo in imela plačo višjo od dvajset tisoč funtov letno, bom začela ta kredit odplačevati.«

Tudi bivanje v Londonu je najbrž kar drago?

»Če živiš v strogem centru, kjer je kolidž, potem je. Jaz živim v študentskem domu, tri četrt ure iz centra, bivanje pa me stane 173 funtov na teden, kar je relativno poceni za tamkajšnje razmere. Za začetek je bil študentski dom najboljša možnost, tudi zato, da spoznam sošolce. Prihodnje leto bom še s tremi prijatelji najela hišo.«

Tudi študenti glasbe?

»Tudi.«

Kaj igrajo?

»Vsi so Angleži. Dva sta trobentača, tretji je tubist. Šola je mednarodna, veliko je študentov iz Avstralije, ZDA, Južne Afrike, prihajajo Španci, Francozi, Italijani, ne manjka študentov iz Azije, seveda pa je tudi veliko domačinov. Zakaj pa ne, če imajo najboljši glasbeni kolidž doma.«

Kakšno je sicer življenje študenta glasbenika v Londonu?

»Ko sem šla v London, me je bilo strah, da ne bom nikomur všeč, če bom toliko drugačna od drugih. Tu pri nas so rekli, da sem malo čudna, ko sem prišla v London, pa sem videla, da smo vsi malo čudni. Našla sem ožjo skupino prijateljev in smo kot družina. Če ste malo 'čudni', vsekakor priporočam London.«

Najbrž večji del dneva preživite na kolidžu?

»Vstajam ob osmih, grem v šolo, kjer imam predavanja le dva dni v tednu. Ostalo je igranje violine, vsak teden je na sporedu tudi orkestrski projekt, ko izvajamo kakšno simfonijo. Urnik ni tako natrpan. V bistvu si ga napolnim sama. Cele dneve ostajam na kolidžu, veliko vadim. Profesor ima svojo kariero, je še mlad in veliko potuje in igra po svetu, a to še ne pomeni, da ne bi imela rednih ur. Včasih pride direktno z letališča, ves dan dela z nami študenti, naslednji dan pa spet odpotuje.«

Samodisciplina je torej zelo pomembna. V Londonu z vsemi razsežnostmi velemesta lahko mladega človeka tudi »odnese«?

»Samodisciplina je zelo pomembna, saj te mesto lahko hitro posrka. Vedeti moraš, zakaj si tam, in pozabiti, kaj vse ti ponuja. Koliko violinistov, dirigentov, orkestrov sem videla, o katerih sem prej lahko samo sanjala.«

Vas študente tudi kdaj angažirajo kot glasbenike v orkestre?

»Za igranje imamo veliko priložnosti. Obstaja spletna stran za to, včasih pa dobim tudi po več elektronskih pisem na dan, ko kje potrebujejo violiniste. Sama se prijavim ali pa ne, odvisno od tega, kakšen je program. Za nastopanje ne manjka priložnosti. V pomladnem semestru imam v načrtu nekaj tekmovanj. Zdaj sem že dovolj stara za kakšno resno tekmovanje, kjer bi me lahko kdo opazil in mi ponudil solistični nastop z orkestrom. To je moja največja želja, postati violinistka solistka.«

Ostajate v Londonu, še vedno pa imate stike s Slovenijo, predvsem kar se nastopov tiče?

»Tu je drugačno življenje kot v Londonu. Seveda pa ostajam v stiku z glasbenim svetom v Sloveniji, sodelujeva z violončelistko Emo Grčman, s katero bova šli tekmovat na TEMSIG. Mama je moj manager tu in mi pomaga ostati v stiku s Slovenijo. Tako še vedo, da obstajam in da še vedno delam.«

Boste ostali v tujini?

»Ko bom končala kolidž, bom vpisala podpilomski študij. Vleče me v ZDA, nimam pa še ničesar konkretnega v mislih. Je pa že čas, da grem malo naokrog, da me še kdo sliši, in kot solistka stopim pred kakšen orkester. V načrtu imam veliko igranja violine. Tega se najbolj veselim. Živela pa bi rada povsod. Kar selila bi se. Doma sem pa tako ali tako s Koroške Bele.«