Zgodbe iz vesolja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 23. december 2016 / 16:04

V letu 2016 se je zgodilo nekaj imenitnih in medijsko odmevnih, a širši javnosti kljub temu slabo poznanih prebojev v raziskovanju vesolja. To pot povzemamo le tri: Planet devet, težnostne valove in eksoplanet …

Deveti planet – je ali ni?

Prva od vesoljskih zgodb ima delovni naslov »Planet devet«. »Prvič v zadnjih 150 letih ima človeštvo trdne dokaze, da je planetarni cenzus Sončnega sistema verjetno nepopoln. Dodaten član naj bi se skrival daleč v temi Osončja, milijarde kilometrov za orbito Plutona. Po izračunih več mednarodnih raziskovalnih skupin ima maso 10 Zemelj in je po velikosti podoben Neptunu. Za en obhod okoli Sonca, torej eno njegovo leto, potrebuje kar 20.000 zemeljskih. O njegovi prisotnosti znanstveniki sklepajo posredno, prek gravitacijskega vpliva na preostale, že znane planetoide na obrobju Osončja. Orbite najbolj oddaljenih pritlikavih planetkov so namreč vse podobno ukrivljene, kar skoraj ne more biti naključje. Nekaj je na delu in morda jih je ravno Planet devet preusmeril, tako kot bi s pestjo udarili skozi roj mušic. Iskanje je v teku, a je zelo zahtevno. Tako globoko v Sončnem sistemu je namreč zelo temno in astronomi bi morali precej natančno vedeti, v kateri drobec neba morajo dolgo zreti, da bi morda uzrli tega 'izgubljenega sina'.« / Druga zgodba pripoveduje o »težnostnih valovih«. »Napovedal jih je slavni fizik Albert Einstein pred stotimi leti, šele letos so jih prvič zaznali. Gravitacijski valovi res obstajajo. To so drobna pokrčenja in širjenja v 'tkanini' prostor-čas. Valovi, ki povzročijo, da en meter ne meri več en meter in da ena sekunda ni več tolikšna. Vse je relativno, tako kot je napovedal Nobelovec. A ni se jih treba bati, ne gre za cunamije. Ti valovi so v praksi izjemno majhni in komajda opazni. Do zdaj zaznani so prostor skrčili zgolj za delček premera atomskega jedra, četudi so nastali ob izjemno energetsko bogatih dogodkih, kot so trčenja črnih lukenj. Kaj pa so gravitacijski valovi? Vsako masivno telo ukrivlja okoliški čas in prostor. Če pospešuje, pa ukrivljenost ni več fiksna, temveč razburkana: kot bi po gladini vode potegnili s prstom. Najdba je pomembna tudi zato, ker predstavlja nov način gledanja na vesolje. Do zdaj smo praktično vse našli z elektromagnetnim valovanjem, torej s svetlobo različnih valovnih dolžin, ki je pripotovala do Zemlje. Svetlobo pa marsikaj ustavlja, na primer oblaki prahu in plinov. Težnostni valovi pa gredo skoznje in povedo marsikaj o objektu, ki jih je povzročil. Z njimi bomo lahko videli daleč: ne nazadnje naj bi prvi in največji gravitacijski val ustvaril kar veliki pok sam. K novemu 'čutu' človeštva bo veliko pripomogel Esin vesoljski observatorij Lisa, ki bo meritve izvajal nekaj milijonov kilometrov stran od Zemlje …« / In tretje: odkritje nam najbližjega planeta zunaj Osončja. »Še pred desetletjem je bilo v tem koncu galaksije precej osamljeno. Človeštvo je vedelo zgolj za kak ducat eksoplanetov, torej planetov zunaj domačega Sončnega sistema. Niti ni kazalo, da je tovrstnih nebesnih teles kaj veliko. Toda napredek v opazovalni tehniki je zadnja leta poskrbel za pravi plaz novih odkritij, zdaj jih poznamo že tisoče in število narašča vse hitreje. Vse kaže, da ima praktično vsaka zvezda vsaj en planet, kar pomeni, da jih je samo v domači galaksiji najmanj 300 milijard. Številka kaže na statistično dokaj visoko možnost obstoja zunajzemeljskega življenja. Od letos pa je znano, da za iskanje žive snovi morda ne bo treba izjemno daleč. Evropski južni observatorij je namreč odkril eksoplanet najbližje, kar je še teoretično mogoče: pri prvi sosednji zvezdi Proksimi Kentavri. Za nameček bi na njem lahko vladale za življenje prijazne razmere. Podatki so sicer skopi, zato bo treba na resnico počakati še nekaj pomladi. Ne gre pa pripravljati kovčkov za kolonizacijo, saj bi potovanje tja trajalo desettisoče let.« (Vir: Aljoša Masten, MMC RTV SLO)

Demokracija kot diktatura

»Ko vsilimo en sam način življenja, postane demokracija tako neznosna kot diktatura.« S temi besedami se je predsednik Evropskega sveta in nekdanji poljski premier Donald Tusk odzval na poskuse sedanje poljske oblasti, da uvede novo, to pot desno populistično diktaturo.

Preteklost, šola mišljenja

»Današnjost in preteklost sta povezani, vendar zame preteklost ni skladišče naukov za sedanjost, temveč šola mišljenja. Preteklost nas uči premišljevati o koherentni logiki preteklih družbenih sistemov, ki jih poskušamo pogledati celovito z današnjega vidika.« Tako trdi ugledni francoski medievalist Jean-Claude Schmitt (1946). Proučevanje preteklosti nam torej omogoči predvsem razumevanje preteklosti same. Pri tem pa se urimo v mišljenju, ki je še kako potrebno v kreativnem soočanju s sedanjostjo.