Ljubitelj gora in vsega lepega

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kultura / sreda, 21. december 2016 / 20:35

Cene Griljc je pri svojih triinosemdesetih še vedno aktiven alpinist in navdušen slikar, ki se te dni v prostorih Občine Kamnik predstavlja že s svojo sedemnajsto samostojno slikarsko razstavo.

Kamnik – Tokratna razstava nosi naslov Podobe iz nekega časa, saj je poleg svojih najbolj znanih slik iz gorskega sveta razstavil tudi nekaj takšnih s podobami Kamnika in Kamniške Bistrice, ki jih ni več mogoče videti.

»Nekatere podobe segajo tudi tako daleč nazaj, da niti ne vemo, kako dolgo. Kot denimo jezero, ki je nekoč zalivalo Kamnik s širšo okolico. Res dolgo časa sem razmišljal, kako bi ga naslikal. Prebiral sem Slavo vojvodine Kranjske ter druge zapise lokalnih kronistov, kjer so te stvari čudovito opisane, in slike sem se lotil zares natančno. Ničkolikokrat sem se odpravil na Mali grad z višinomerom, kakršnega uporabljam tudi v hribih, in z višino, kjer naj bi se jezero iztekalo, hodil po okolici in iskal nabrežja jezera. Tudi po zemlji sem brskal, da sem naletel na plasti, ki so lahko le jezerska usedlina. Na slikah sem upodobil tudi mamuta, nekaj podob starih ulic ali mostov, pri katerih so mi bile v pomoč stare razglednice, s katerimi sem se sprehajal po Kamniku in okolici in iskal prave lokacije, nekdanjo pešpot v Kamniško Bistrico pred letom 1900, kapelico sv. Florjana na Iverju, podobe kuhanja apna in oglja, spravilo lesa in mnogo drugega,« nam je povedal Cene Griljc iz Kamnika in dodal, da bo nekaj slik podaril Medobčinskemu muzeju Kamnik.

Slika že od otroštva, in čeprav ni akademski slikar, je v umetniških vodah zelo cenjen. »Odkar vem, sem rad risal vse, kar mi je bilo všeč. Papirja včasih ni bilo, zato sem bil vedno vesel kakšnih papirnatih vreč, 'kradel' pa sem tudi politične plakate. Ni me zanimalo, kaj je natisnjeno na njih, da so le imeli prazno zadnjo stran, da sem jo lahko porisal. Ko pa sem bil kot deček pastir na Veliki planini, sem risal tudi na deščice. Na pobudo svojega profesorja sem se vpisal v šolo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in bil gladko sprejet, a zdržal sem le leto in pol. Prihajam namreč iz družine z desetimi otroki, kjer smo zelo skromno živeli, iz Godiča sem vsak dan peš hodil v Kamnik, nato z vlakom do Ljubljane in peš do šole, popoldne pa nazaj, kar je trajalo cel dan. Bil sem lačen in preprosto ni šlo, čeprav so me starši podpirali,« se spominja svoje mladosti. »Slikal sem v vseh časih, največ pa po upokojitvi. Sem velik ljubitelj narave, gora, alpinist, gorski reševalec in slikar vsega lepega in zanimivega. Lepote narave in gora sem doživljal v evropskih Alpah, Dolomitih, Andih, Himalaji, Kavkazu, Aljaski, Pirenejih, Tatrah, Visokem Atlasu, turških gorah Ararata in Taurusa, bolgarskih gorah Rile in Pirinskih gorah, na Olimpu, Karpatih, albanskih Prokletijah, gorah Norveške in letos v gorah Španije Pikos di Evropas. Naj povem, Slovenija je najlepša, Kamnik z okolico pa še posebno. Nisem umetnik, sem pa navdušen ljubiteljski slikar,« pravi sam zase in pogovor kot vedno napelje na gore, ki so mu tako ljube. Poudari, da za svojo vitalnost in tako dobro počutje v starosti največ naredi sam. Vsak dan hodi in telovadi, večinoma je presno hrano, druži pa se z mlajšimi od sebe, predvsem alpinisti, saj mu to da posebno energijo, pravi.

Idej in ciljev mu ne manjka, tokratna razstava s slikami v olju in akvarelu pa bo na ogled še do 16. januarja.