Rekviem za Fidela

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 4. december 2016 / 15:01

Umrl je še zadnji med prvaki komunističnega gibanja v 20. stoletju. Na svetovni sceni je po porazu komunizma povsem prevladal neoliberalni kapitalizem. Se bo tej prevladi sploh še kdo zoperstavil?

Po komunizmu komunitarizem?

Moja boljša polovica ima v Kaliforniji strica, ki je v petdesetih pobegnil iz komunističnega v kapitalistični raj. Tam je spoznal mladenko podobne usode, hčerko emigrantov s Kube. Srečala sta se na tečaju angleščine, kjer sta se oba učila svojega novega prvega jezika. Ko se je konec leta 1998 v Los Angelesu poročila njuna hči, smo bili povabljeni na svatbo. In takrat sem naši gostiteljici zaupal, da sem sem se svoj čas močno navduševal nad voditeljem države njenih staršev. »How could you!?« Kako si mogel, je bil njen presenečeno ogorčeni odgovor. Na ta pogovor sem se spomnil v soboto zjutraj, ko sem izvedel, da je slavni »El Comandante« umrl. Ameriška teta, ki je tudi že v letih in ne pri najboljšem zdravju, zagotovo ne žaluje za njim. Kaj pa jaz? Žalujem pravzaprav tudi sam ne, lahko pa ob njegovi smrti malo premišljujem. Dejstvo je, da je bil 90-letni Fidel Castro (1926–2016) zadnji od najvišjih voditeljev komunističnega gibanja v 20. stoletju. Vsi drugi so odšli že precej pred njim. To gibanje, ki je zajelo cel svet in je bilo s Sovjetsko zvezo na čelu antipod Zahoda in kapitalizma na čelu z ZDA, se je sklenilo jeseni 1989, s padcem berlinskega zidu. Prihodnje leto pa bo že sto let od njegovega slavnega začetka v oktobrski revoluciji 1917. Castro je bil eden najbolj izvirnih in samosvojih voditeljev tega gibanja, ni bil le sovjetski satelit. Kubansko revolucijo je začel in vodil samostojno in šele po zmagi, ko se je nenadoma znašel na čelu države, ta pa je bila čisto blizu razžaljenih ZDA, se je oprl na SZ in njeno podporo užival vse do 1991, ko mu jo je nova Rusija odrekla. Šele takrat se je njegova diktatura zamajala in začela iskati novih možnosti preživetja. Državo so odprli tujim turistom, z naftnimi dolarji je pomagal venezuelski diktator Chavez in preživeli so vse do zadnjih let, ko se začenja tudi Castrova Kuba počasi vračati v kapitalizem. Ta vrnitev je le še vprašanje časa in vprašanje je pravzaprav samo to, ali bo prišlo do nje na miren in neboleč način ali pa jo bodo spremljale kake večje postkomunistične muke. Višek Castrove svetovne slave je bil dosežen leta 1964, ko je Kuba postala sovjetsko oporišče za jedrski napad na ZDA, ki so se tej grožnji primerno odzvale in je le malo manjkalo, da bi prišlo do jedrske katastrofe. V službi SZ in komunizma je ostal tudi pozneje. Podpiral je avanturo svojega soborca Che Guevare, ki je poskušal v Andih zanetiti revolucijo po kubanskem zgledu, a je bil pri tem ubit. Podpiral je prosovjetski režim v Angoli, kamor je poslal svoje vojake, Brežnjev in Tito pa sta ga oskrbovala z orožjem. Po eni strani je bil sovjetski satelit, po drugi Tirov tekmec za voditelja neuvrščenih … Po propadu komunističnega projekta se ob bližnji stoletnici oktobrske revolucije in ob Castrovi smrti postavlja vprašanje, kdo se bo poslej na tem svetu potegoval za interese nižjih družbenih slojev, današnjih »ponižanih in razžaljenih«. Za Donalda Trumpa je jasno, da bo nastopal v interesu enega odstotka najbogatejših na planetu. Z drugimi besedami: branil bo interese neoliberalnega kapitalizma. Kdo pa bo zagovarjal interese novega komunitarizma? Skupnostne interese preostalih 99 odstotkov prebivalcev planeta. Komunistov ni več, pomrli so ali postali kapitalisti. Kar potrebujemo, so novi komunitaristi, zagovorniki skupnostnih interesov proti sebičnim interesom velekapitala. Se že porajajo?

Zdravniki za izvoz

Kuba je imela pred Castrovim prevzemom oblasti leta 1959 BDP okrog 2000 dolarjev. Zdaj ni dosti višji. Ima pa dobro in poceni zdravstvo, zdravnike tudi izvaža. Leta 2010 naj bi okoli 37 tisoč kubanskih zdravnikov delalo v 77 državah po svetu. Kubanci pravijo temu »humanitarni izvoz«. Ta Kubi letno prinese okoli 4,6 milijarde ameriških dolarjev (4,1 milijarde evrov). To je drugi največji kubanski vir deviz za turizmom. Kaj pa, če bi eno četo kubanskih zdravnikov uvozili še k nam? Komunizem smo že preboleli in ni bojazni, da bi se ga spet nalezli.

Se upate odklopiti?

»Nimam prenosnega računalnika, nikoli ga nisem imel. Nimam osebnega e-naslova. Imam iPad pa iPhone in včasih grem na splet, ampak če bi imel še e-pošto, bi se verjetno s tem ukvarjal pol dneva. Že zdaj se moram potruditi, da lahko pišem in delam filme ter ustvarjam glasbo, berem in razmišljam – torej svojo službo, ki je, da vpijam stvari.« To je izjavil ameriški filmski režiser Jim Jarmusch (1953), ki predstavlja svoj novi celovečerec Paterson, ta pa je v celoti zastavljen kot slavospev tihemu, od sodobne tehnologije odrezanemu življenju … Ja, ta si pa privošči!