Povezala ju je letalska tragedija

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. december 2016 / 15:03

V četrtek je minilo 35 let od hude letalske nesreče na Korziki, v kateri je 1. decembra 1981 ugasnilo 180 življenj. Usodna je bila tudi za Jano in Jožeta Močnika iz Kranja, ki sta za seboj pustila šestletno hčerko Majo. Njun prijatelj Jože Lončar se je vsa ta leta spraševal, kaj je življenje prineslo ubogi deklici. Zato je v naše uredništvo poslal pesem, posvečeno Maji, ki jo je napisal dan po tragediji, v upanju, da jo bo prebrala in ga morebiti poiskala. Pomagali smo mu, da se je njegova dolgoletna želja uresničila že pred objavo pesmi in da je spoznal danes 41-letno Majo Kos, ki z možem in štirimi otroki živi v Poljanski dolini …

Najhujša slovenska letalska nesreča se je zgodila 1. decembra 1981, ko je Inex Adriino letalo, ki je z brniškega letališča poletelo proti glavnemu mestu Korzike Ajacciu, le nekaj minut pred pristankom, ob 8.53 po lokalnem času, treščilo v goro San Pietro. Življenje je izgubilo vseh 173 potnikov in sedem članov posadke. V nesreči so umrle cele družine, kar enajst otrok je ostalo brez obeh staršev. Na korziški gori se je življenje končalo tudi za Jano in Jožeta Močnika iz Kranja, ki sta za seboj pustila šestletno hčer Majo. »Čeprav sem v letalski nesreči izgubil kar nekaj znancev, me je najbolj prizadelo, da je šestletna deklica ostala brez staršev,« pripoveduje danes 69-letni Jože Lončar iz Doba pri Domžalah, ki se je rad družil z Močnikovima.

Jože je vsa ta leta mislil na Majo in se spraševal, kakšno usodo ji je namenilo življenje. Deklico je pred nesrečo videl le enkrat, ko sta jo starša oddala v varstvo k babici v okolici vodovodnega stolpa v Kranju, da so se potem skupaj odpravili na sv. Jakoba nad Preddvorom. »Kje bi lahko bila Maja, sem večkrat vprašal tudi svaka iz Kranja, ki je Močnikove poznal še bolje od mene, a ni nihče vedel ničesar. Vedel sem le, da je odraščala pri babici. Vendar leta tečejo in zadal sem si, da jo skušam poiskati, preden bo prepozno,« je razložil Jože, potem ko je na naše uredništvo poslal pesem San Pietro, ki jo je napisal natanko pred 35 leti, dan po nesreči, 2. decembra 1981 zjutraj, po neprespani noči, v veliki pretresenosti in žalosti. Posvetil jo je žrtvam nesreče in svojcem, še zlasti pa Maji, za katero je upal, da bo morebiti prebrala pesem v našem časopisu in ga poiskala. A usoda mu je namenila, da hčerko svojih prijateljev sreča že pred objavo pesmi. Izkazalo se je namreč, da je gospa, ki jo išče, sestrična partnerke enega od sodelavcev v Gorenjskem glasu in da gre za 41-letno Majo Kos, ki živi v Dobju pri Poljanah. Brez oklevanja je sprejela obisk gospoda, ki si jo je tako srčno želel spoznati, pa čeprav so se med srečanjem obema večkrat orosile oči, saj je spomin na tragedijo tudi po 35 letih še kako živ.

Zamrznila je prva leta

»Moja žena, svak in tudi drugi družinski člani so delali v Savi, tako kot vaš oče. Večkrat je prišel Na klanec na Huje, od koder je družina moje žene in kjer sem osem let z družino živel tudi sam, preden smo se preselili v hišo v Dobu,« je Jože pojasnil Maji, kako so se med njunima družinama spletle prijateljske vezi. Njen oče je bil po njegovih besedah sila zgovoren, rad se je ukvarjal s športom, vedno jih je zalagal z nalepkami različnih podjetij. »Ja, imel je veliko nalepk. Bil je nekakšen trgovski potnik, ne vem pa natančno,« je pristavila Maja in dodala, da se očeta spomni kot dobričine in zelo družabnega človeka, medtem ko je mami, ki je bila kadrovnica v Iskri na Laborah, veljala za malce bolj resno in odločno osebo.

Čeprav je starša izgubila pri šestih letih, se ju Maja spominja preko drobcev iz prvih let svojega življenja. »Po nesreči sem 'zamrznila' tisti čas. Verjetno se danes raznih posebnosti ne bi spomnila, če bi bila starša živa, saj potem novejši dogodki izpodrinejo prejšnje spomine. Tako se na primer spomnim, kako sva z očetom nekoč zvečer na morju z lučko svetila v vodo in nadrobila kruh, da sva privabila ribice. Podobno počnem s svojimi otroki,« nam je zaupala.

Babica ji je rešila življenje

Prvi december 1981 bi pravzaprav moral biti usoden tudi za malo Majo. Starša sta jo namreč nameravala vzeti s seboj na Korziko, a sta si na prigovarjanje babice, naj jo vendarle pustita pri njej, ker da šestletni otrok ne bo imel nič od enodnevnega izleta, premislila. »Spomnim se, da so na dan nesreče vsi nervozno hodili gor in dol po dnevni sobi in poslušali radio. Nisem vedela, kdo mi je povedal za nesrečo, mi je pa pred nekaj leti teta povedala, da je bila ona. Ne spomnim se, kako sem to prenesla, se mi pa zdi tudi, da imajo otroci nekakšno varovalko in da bi danes kot odrasla oseba težje prenesla takšno izgubo. Kot otrok to drugače dojemaš ali pa niti ne dojameš … Mogoče sem se prav zaradi tega lažje sprijaznila, da ju ne bo več nazaj. Dan za dnem greš naprej in nekako čas gre.«

Za nekaj Lončarjevih znancev pa se ni dobro izteklo. »Tudi za družino, ki je imela gostilno na vrhu klanca v Medvodah. S podjetjem Keramika in pečarstvo Ljubljana, kjer sem delal kot delovodja, smo tik pred tem končali obsežno obnovo gostilne, imeli smo celo likof, lastnik pa se je odločil, da bo, ker so trdo delali, ženo in otroke odpeljal na Korziko. Na družinski izlet, s katerega se niso nikoli vrnili,« je pripovedoval. Tudi župnik Miha Žnidar iz Komende, ki je deloval v Stražišču pri Kranju, nato pa v Dobu pri Domžalah, je nameraval na Korziko, a mu je bolezen preprečila odhod. »Slabo pa se je končalo za brata ženine sodelavke, ko je že delala v banki v Domžalah. V Mengšu je zamudil avtobus, nato pa je štopal do letališča, da je ujel letalo. In je poletel v smrt ...« je našteval Jože. Na seznamu potnikov sta bila sicer tudi starša slovenskega premiera, Zdenka in Miro Cerar, a ju je rešila bolezen hčere.

Naučiš se živeti z bolečino

O letalski nesreči in izgubi staršev se Maja s starimi starši ni nikoli pogovarjala, to je bila nekakšna tabu tema. Da ji ne bi povzročali dodatnih bolečin, sta se obe babici tem pogovorom izogibali. In bolj kot se s pogovorom odlaša, težje je začeti, ve povedati Maja, ki z babico Mileno Smole, pri kateri je odraščala in ki je v 91. letu letos umrla, ni nikdar spregovorila o travmatični izkušnji. »Vedela sem, da je vsem težko, in je nisem ničesar vprašala, pa bi jo morala. Tako zelo težko mi je bilo. Ta del mi danes manjka,« je s solzami v očeh povedala Maja. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se o starših zagotovo pogovarjala. »Bolelo je, da ju ni nihče nikoli omenil. Oba sta delala, pustila nekaj za sabo, po smrti pa je bilo, kot da ju nikoli ni bilo. Težko je, ko ne veš kaj dosti o njima,« priznava Maja, ki šele sedaj, po smrti babice, ugotavlja, kako zelo je njo prizadela izguba hčerke. »Vedno je delovala zelo močna oseba, kot da se ni nič zgodilo, a sedaj, ko pospravljamo njeno hišo v Kranju, vidimo, koliko stvari o moji mami je hranila. Nedavno sem na primer našla pramen njenih dolgih las. Očitno se je na skrivaj soočala z izgubo hčerke, ni pa želela tega kazati pred mano. Tudi ona je zelo trpela,« je prepričana.

Maja je občasno pobrskala tudi po babičini škatli s časopisnimi izrezki in gradivom o nesreči, a, kot pravi, ji to ni pomagalo razjasniti okoliščin, ker je bilo toliko različnih mnenj in špekulacij. »Hkrati pa veš, da ju ne bo nazaj. Po eni strani je najlažje zapreti tisto škatlo in jo potisniti stran, po drugi strani pa veš, da bo ves čas tam, da čas ne zaceli ran. Naučiš se živeti z bolečino.« Po 35 letih še ni zbrala moči, da bi se odpravila na Korziko, kjer je ugasnilo življenje njenih staršev. »Včasih imam obdobja, ko si rečem, da grem. Po drugi strani mi je za že samo ob misli na to hudo,« pove s tresočim glasom.

Vendarle pa naše srečanje ni minilo zgolj ob žalostnih izkušnjah s tragedijo, ki je zaznamovala življenja tisočih Slovencev, pač pa sta Maja in Jože ob pregledovanju družinskih albumov s starimi fotografijami obujala tudi prijetne spomine, povezane z njenima staršema. Vlekla sta vzporednice med njegovimi vnuki in njenimi otroki. Maja in njen mož Boštjan imata namreč tri hčere in sina, stare od 8 do 21 let. Huda preizkušnja je zaznamovala tudi njeno poklicno pot, saj je zaposlena kot učiteljica na OŠ Jela Janežiča v Škofji Loki, kjer imajo prilagojen program. »Zagotovo me je vse to oblikovalo, postaneš malo bolj senzibilen posebej za otroke, ki imajo razne težave,« je razmišljala. Jože, sicer tast lukovškega župana Mateja Kotnika, si čas v pokoju krajša tudi s pisanjem pesmi in resnic. Obljubil je, da se bo v Dobje pri Poljanah še vrnil, skupaj z ženo Marijo, ki si prav tako želi spoznati Majo, a je bila tokrat žal zadržana.

San Pietro

San Pietro, gora
od nas prekleta.
V črnino zdaj si ti odeta.

Srca nimaš, mi to vemo,
a žrtev tvojih
spomnit se ne smemo.

Mnogo nas je,
ki tvoje žrtve objokuje,
a mnoge tuja roka zdaj pestuje.

Preveč jih je,
ki si jim grob postala.
Preveč ...
da še naprej bi Sveta ti ostala.

Jože Lončar - LoJD