Umrl pisatelj Vladimir Kavčič

(1932–2014)

V intervjuju, ki sva ga naredila ob njegovi 70-letnici, sem pisatelja Vladimirja Kavčiča vprašal, ali še računa na Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Odgovoril mi je takole: »Prešernove nagrade so državne nagrade, podeljuje jih sklad, ki ga je imenovala vlada te ali one politične opcije, zato praviloma nagrade dodeljujejo avtorjem, ki tem opcijam ustrezajo. Praviloma znotraj 'vladajoče' generacije. Med enoumjem in demokracijo v tem pogledu ni bistvenih razlik. Po vseh naštetih kriterijih sem že zdavnaj zunaj kroga, v katerem se 'dogajajo' nagrade.« No, pa se je dvanajst let pozneje izkazalo, da ni čisto tako. Letos je najvišjo umetniško nagrado vendarle dobil. To je bila res dobra in vesela novica. Žalostna pa je ta, ki smo jo izvedeli v torek, 22. julija – da je pisatelj nenadoma umrl, v »zapletu«, ki je nastal po operaciji. V nedeljo je dopolnil 82 let, dva dni pozneje umrl.

V gornji izjavi se je pisatelj »zmotil« še v eni podrobnosti. Po njegovem bi morala njega, ki je bil usmerjen izrazito levo, izbrati leva oblast. Pa ga je za nagrado izbral odbor, ki ga je postavila prejšnja, desna vlada. Sicer pa je imel Vladimir Kavčič politične težave predvsem s »svojimi«. Za Prešernovo nagrado ga je tedanji odbor izbral že leta 1976 (za roman Zapisnik), a je moral svojo odločitev po intervenciji s političnega vrha preklicati. Nakar so mu dali leta 1978 nagrado Prešernovega sklada za roman Pustota. O Kavčičevi levi drži še to: bila je trdna in načelna. Se pravi: neprilagodljiva, ohranil jo je tudi po zamenjavi oblasti in se v svojih kolumnah in esejih ves čas zavzemal za socialno pravično družbo, v kateri imajo možnost uveljavitve tudi posamezniki z dna družbe ali z njenih robov. Taka je bila namreč tudi njegova osebna usoda.

Rodil se je 20. julija 1932 v Poljanski dolini, v Podgori, naselju, ki leži med Hotavljami in Trebijo. Tu je bila doma njegova mama, oče se je priženil iz Žirov, bil je čevljar. Že kot otrok je okusil tragiko vojne, se odlikoval z drznimi dejanji in bil sprejet v Skoj, po vojni pa je brez prave predhodne izobrazbe odšel na klasično gimnazijo v Ljubljani. Po diplomi na pravni fakulteti je opravljal vrsto visokih služb. Bil je urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije, predsednik Republiškega komiteja za kulturo – danes bi rekli minister za kulturo. Ob teh zahtevnih službah je ves čas pisal in objavil čez 30 knjig. V svojem pisateljskem delu se je vztrajno držal načela, ki se ga je naučil pri latinščini: »Nula dies sine linea«, ni dneva brez vrstice; pri čemer je njemu vrstica pomenila vsaj eno tipkano stran, napisano zvečer ali ponoči.

Slovenija je s Prešernovo nagrado torej še pravočasno počastila njegov opus. Leta 2001 je bil v Galeriji Krvina gost Glasove preje. Sicer pa se v njegovi domači dolini po mojem še nismo prav zavedeli, da je bil Kavčič po Tavčarju njen največji pisatelj. Tu se dogaja tudi več njegovih del. Ta so malo težje berljiva in manj ljudska od Tavčarjevih, a zato nič manj vrhunska, vredna branja. Predlagam, da spomin na pisatelja počastimo dejavno – z branjem njegovih knjig. »Pišem o tistem, kar sem doumel kot bistvo svojega časa. Predvsem o tistem, kar je v času človeka mučilo in poniževalo.« Tega pa ne zmanjka, to je zmeraj aktualno.