Veliko lepih spominov

Sošolci iz osnovne šole v Poljanah so se po šestdesetih letih od zaključka šolanja zbrali v Škofji Loki in uživali tudi ob obujanju spominov.

Res zanimivo se je srečati po šestdesetih letih! Nekateri sošolci in predvsem sošolke, ki so šolanje v Poljanah končali leta 1956, se sicer vidijo večkrat, saj živijo v Poljanski dolini ali v Škofji Loki, drugi pa so morali ob druženju minuli petek dobro pomisliti, komu so ponudili roko v pozdrav.

Čeprav je šolske klopi pred šestdesetimi leti skupaj zapustilo 33 sošolcev in sošolk, jih je v gostilno Starman v Stari Loki prišlo zgolj 13. »Umrli so nam štirje sošolci in dve sošolki, trije pa živijo v tujini. Prvič smo se srečali deset let po končanem šolanju, zadnjič pa pred desetimi leti,« je povedala Mila Pintar, ena od sošolk, ki skrbijo, da nekdanji sošolci in predvsem sošolke ohranjajo vezi. Živi so namreč le še štirje sošolci, Jakob Dolenc, Dušan Jamar, Pavle Čelik in Andrej Tomin.

Širši javnosti je še najbolj znan Pavle Čelik z Volče, ki je bil nekaj časa tudi načelnik uniformirane policije. Tudi Andreja Tomina, ki se je nasmejan udeležil srečanja, se sošolke in sošolci radi spominjajo, saj je bil odličen smučarski skakalec. Poleg njega so na srečanje prišle: Minka Bertoncelj, Nežka Trampuš, Tončka Trilar Štremfelj, Marina Slatnar, Marija Štefe, Lojzka Dolenc, Elka Benedičič, Mirjana Puc, Mira Primožič, Zlata Hribar, Anica Jenko in Mila Pintar.

Kot so povedali, imajo na osnovnošolska leta in kasneje nižjo gimnazijo veliko spominov. Najbolj se spominjajo profesorja matematike Gabrijela Žemlje, ki je bil strog in jim je večkrat povedal, kako trdih glav so in kako malo znajo, a jih veliko naučil, saj jim matematika kasneje nikoli ni povzročala težav. Spominjajo se šole, ob kateri je raslo veliko različnega sadja, od marelic do malin, in ko so učitelji koga našli, da rabuta, je vedel, da bo naslednji dan sledilo natančno spraševanje. Telovadnice takrat ni bilo, poleti so telovadili na igrišču za šolo, pozimi pa nikjer, dokler niso obnovili porušene stavbe nekdanjega župnišča na Kupšušu.

Disciplina v šoli je bila velika, učitelji spoštovani. Po zvoncu, ki je oznanjal konec pouka, so se zbrali na hodniku pred šolskimi vrati, počakali na učiteljico in pozdravili »za domovino s Titom na­prej«. V šoli so imeli še lepopis, pisali so s črnilom in navadnimi peresi. Kakšen prekršek se je kaznoval tudi s palico po prstih ene roke ali spremljanju pouka v kotu učilnice.

Časi so bili precej drugačni od današnjih, vendar prelepi in so jim vsem ostali v nepozabnih spominih. Tudi sošolki Angelci, ki že dolga leta živi v Ameriki in jim je ob obletnici napisala s čustvi prežeto pismo.