Vrnitev v Nemčijo (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. julij 2013 / 09:06

Mama je ostala teden dni, a so bili zato vsi na koncu z živci. Brat se je začel potepati, ker je ni mogel več prenašati, Ana pa se je pred njo skrila, če se je le mogla.

Žal pa so bile novice, ki so prišle iz bolnišnice, zelo žalostne. Babica še nekaj časa ne bo mogla stati na nogah, so povedali. Še več: zdravniki so menili, da bo morala oditi še na nekaj operacij zaradi poškodovanega hrbta.

»Mama ni niti za hip pomislila, da bi vzela s seboj v Nemčijo tudi brata. Obnašala se je, kot da ga pravzaprav ni. In brat je to občutil. Vem, da je bilo tako, saj je ponoči jokal in me zato ni spustil v svojo sobo. Ko pa je naznanila, da bo vzela s seboj samo mene, sem odreagirala zelo po otroško. Zbežala sem od doma! S seboj sem vzela najljubšo jopo in igračo – ter šla. Seveda so me pri »begu« opazili vaščani, saj se nisem upala iti po stranskih poteh, ker so vodile skozi gozd. Ko mama vstane in šele okoli kosila ugotovi, da me ni, sem bila že daleč. V neznano sem jo mahala kar ob glavni cesti, včasih me je zaneslo tudi na cestišče, da so mi avtomobili divje trobili. Nihče pa ni ustavil, da bi majhno punčko vprašal, kaj tam počne sama …, bila sem že utrujena, lačna, predvsem pa žejna, ko me končno pobere župnik iz sosednje vasi, ter odpelje nazaj domov. Mama me je brez besed zagrabila in mi jih naložila po riti. Brata ni bilo na spregled, še zmeraj je bil zaklenjen v sobi, tako da se od njega nisem niti poslovila. Trkala sem in ga rotila, naj mi odpre, cepetala z nogami, a je bil revež tako pretresen in ogorčen zaradi mojega odhoda, da me ni zmogel niti objeti v slovo. Ja, najina mama, je pa res znala z otroki – kot svinja z mehom!«

Sledila je mukotrpna pot v Nemčijo in to z avtomobilom, ki je na vsake toliko časa »zakuhal«. Pot se je vlekla in vlekla. Mama je morala biti v ponedeljek, že zarana v službi, zato je bila tečna in zelo živčna. Ani je mimogrede kaj priletelo okoli ušes, če je sitnarila. Na cilj sta prispeli enkrat sredi noči, hiša, v kateri je mama stanovala, pa je bila v okolišu, ki so ga vedno bolj okupirali zdomci iz Turčije in severnoafriških krajev. Streljanju sredi noči ali dneva ni nihče več namenjal nobene pozornosti, rešilnemu avtu, ki je s prižganimi lučmi motil nočni počitek, pa tudi ne. Ana se spominja smradu po stopnišču, polomljene ograje in brez števila cvilečih mačk. Mama za Anine prošnje, naj jo pošlje domov, kjer ima torbo in vse ostalo za prvi dan pouka, sploh ni hotela slišati. Vsak dan, ko je odšla v službo, jo je zaklenila v stanovanje in ji zabičala, da mora biti tiho, ker če ne, bodo prišli ponjo cigani in jo odnesli s seboj.

Na srečo je babica še predobro poznala svojo hčer, zato je pisala na vse konce in kraje in poudarjala, da je prišlo do nepotrebne ugrabitve njene vnukinje. Ker dolgo časa ni bilo nobenega glasu, je pisala tudi nekemu časopisu, kjer so se potem zganili in objavili krajšo reportažo, pravzaprav povzetek iz slovenske revije, dodali so še babičino pismo.

Spet so prišli uradniki, spet so bili oni tisti, ki so Ano rešili in jo odpeljali v njej znano in domačo družino, kjer je preživljala prva leta življenja.

»Pa da ne boste mislili, da je moja zgodba unikatna. Podobnih – tudi med slovenskimi zdomci – je bilo še kar nekaj, med drugimi narodnostmi pa še veliko več. Ljudje so morali delati od jutra do mraka, za otroke niso imeli časa, razen, seveda, ko so jih »delali«. Bili smo prepuščeni ženskam, ki so ostajale doma za gospodinje, ulici ali pa smo čakali na prihod staršev za zaklenjenimi vrati. Včasih je bilo res grozljivo, zlasti zato, ker je bila hiša nenehno polna kričanja, pretepanja, prihajala je policija, nevarni pa so bili tudi takšni, ki so prežali na otroke in jih potem odpeljali s seboj neznano kam.«

Tete Ele Ana sprva sploh ni poznala. Šele potem, ko jo je njena druga mama stisnila v objem in je zavohala duh njene kože, se je v Ani odprl jez in začela je neutolažljivo jokati. Čebljala je po slovensko, ker je nemško že pozabila, a so se spomini kaj hitro spet vračali nazaj.

»Pri Eli je bila še ena moja sestrica, Alina. Moja mama je bila res kot kukavica. Alina je bila zelo temne barve, malo bolj »počasna«, imela je že več kot tri leta, a še zmeraj ni govorila. A so jo imeli radi – jaz pa tudi. Ela je imela široko srce in tudi svoje bližnje je vzgojila v ljubezni do sočloveka. V šolo sem šla z enoletno zamudo, a podaljšano otroštvo je bilo zelo prijetno. Z Alino sva se veliko igrali, v času, ko sem bila v Sloveniji, so na vasi zgradili tudi bazen, kamor smo hodili čez poletje. Strašno sem pogrešala brata in ko sem imela rojstni dan, ga zagledam na vratih. Prišel me je obiskat in to je bil zame najsrečnejši dan v življenju. Ela je naredila veliko zabavo, prišli so tudi drugi otroci iz vasi, bilo je polno balonov, nepozabno. Brat je ostal teden dni, a sva se potem zelo pomirjena ločila. Videl je, da mi ni hudega. Povedal mi je, da so me iskali in da je babici krvavelo srce zaradi samovolje svoje hčerke. Skozi leta sem potem izvedela, da je moja mama počela marsikaj, a zgolj zato, da je kljubovala ljudem, jih prizadela in jim nagajala. Tudi babici je naredila nemalo gorja s svojimi dejanji. O tem, kaj vse je počela lastnim otrokom, ne govorim. Za vse večne čase je naše duše zaznamovala, mladostnih srčnih bolečin človek nikoli ne pozabi. Nikoli!«

Ana ni bila kakšna bleščeča učenka, je pa imenitno igrala na flavto in zelo lepo je pela. Nastopala je na različnih prireditvah, povsod so ji radi prisluhnili. V puberteti je postala celo malo domišljava – tako sama pravi – zaradi svojega talenta, želela je postati pevka, imeti veliko denarja, da bi si kupila hišo, v kateri bi srečno živela s svojimi najdražjimi.

»Težko bom to razložila, a tudi Nemci so bili včasih čudni. Do mene so bili sicer prijazni, imeli so me radi, a v svojo družino me ne bi spustili. Do mene so se obnašali podobno, kot se je v Sloveniji včasih obnašalo do tistih, ki so prišli iz južnih krajev bivše Jugoslavije. Tudi Dieter, s katerim sva se rada videla, je izhajal iz takšne družine. Bil je miren fant, rad je hodil na sprehode in ko sva se dobivala ob bazenu, sva ure in ure klepetala. Potem so njegovi začeli sumiti, da se med nama nekaj plete – in so mu čez noč prepovedali, da bi se še naprej družila. Bilo mi je zelo hudo, še bolj pa Eli, saj je mojo nesrečo doživljala zelo osebno. Bila je prepričana, da jo zato, ker je k sebi sprejela tujem otroke, gledajo zviška in jo za hrbtom obirajo.«

(Se nadaljuje)