Fizioterapija je zdaj nekaj povsem drugega

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. februar 2017 / 16:59

Marija Potnik iz Kamnika sodi v prvo generacijo fizioterapevtov pri nas, pravzaprav fizioterapevtk, saj se je leta 1950 na takrat novo višjo šolo za fizioterapijo vpisalo devetnajst deklet. Stroka je neverjetno napredovala, priznava, a tudi oranje ledine je bilo nekaj posebnega.

Dveletna šola za fizioterapijo je bila v Ljubljani ustanovljena leta 1950, in sicer na pobudo ortopeda prof. dr. Edvarda Poharja, ki je fizioterapijo spoznal v Ameriki, takšne zdravstvene delavce pa se je nato odločil izobraziti tudi v Sloveniji. Da se je šola ustanovila in da iščejo prve študente, je Marija Potnik izvedela v dnevnem časopisu, kjer je bil objavljen razpis. »Sama sem si po gimnaziji želela kar se da hitro pridobiti poklic in službo, da bi prišla do svojega kruha. Študij medicine, ki me je najbolj zanimal, je trajal kar šest let in tega si doma nismo mogli privoščiti. Nato pa sem v časopisu videla razpis za ustanovitev dveletne višje šole za fizioterapevte v Ljubljani in takoj sem se odločila. Zdelo se je, da se bo fizioterapija mojim željam še najbolj približala. Poslala sem prošnjo in kmalu dobila odgovor, da sem sprejeta. Takrat sem bila stara dvajset let,« se danes spominja 86-letna Marija Potnik, ki je z mamo in še tremi sorojenci v otroštvu živela v Kranju, nato pa se preselila in omožila v Kamnik, mamin rojstni kraj.

Predavanja so imeli na ortopedski kliniki v Ljubljani. Dopoldne so bile študentke razporejene po klinikah na praksi, popoldne pa so se vrstila predavanja po urniku. Ko lista po svojih starih zvezkih, našteva predmete: fizioterapija, psihologija in pedagogika, ginekologija, infekcijska patologija, higiena, kirurgija, biologija … Ob zaključku šolanja in prejemu diplome so dekleta dobila seznam delovnih mest po vsej Sloveniji, Marija Potnik si je izbrala Dom invalidne mladine (predhodnik današnjega Ciriusa). »Še zelo dobro se spomnim, kako sem 15. avgusta sprejela sporočilo, da sem sprejeta, s samim delom pa sem začela pet dni kasneje, saj so bili ravno takrat vsi gojenci skupaj s svojimi spremljevalci na morju. Moram povedati, da večina zaposlenih v Domu ni vedela, kakšno delo bom opravljala. Celo direktor me je poklical k sebi in dejal: 'Tovarišica Marija, kaj boste pa vi delali pri nas?' Vsem sem razložila, da fizioterapevti razgibavamo, učimo hoditi, delamo vaje, pomagamo po operacijah in poškodbah …« se spominja in dodaja, da jo je pričakala zelo skromno opremljena ambulanta. Imeli so le dve švedski lestvi, štiri usnjene blazine za telovadbo na parterju in doma narejen, iz grobih desk zbit ležalnik, pokrit z rjuhami. Sčasoma so nabavljali novo opremo, ki so jim jo po njihovih navodilih izdelovali v Titanu. Do leta 1955 v Domu niso imeli niti invalidskih vozičkov in so morali vse negibne gojence prenašati.

Največ je pomagala otrokom, ki so bili prizadeti zaradi otroške paralize, prirojenih okvar kolkov in hrbtenice, revmatičnih in srčnih obolenj, poškodb v nesrečah z eksplozivi med vojno …, vseskozi pa je bilo poskrbljeno tudi za dobra izobraževanja – v Ljubljani in Beogradu, tako da je stroka vseskozi napredovala. A da bo tako močno napredovala, si Marija Potnik ni predstavljala. Ko je nedavno obiskala današnji Cirius in so ji zaposleni razkazali prostore in svoje delo, ni mogla verjeti, kaj vse jim je danes na voljo. »Vse sem opazovala s široko odprtimi očmi, saj sem za večino terapij slišala prvič. Fizioterapija je danes nekaj povsem drugega kot nekoč,« še pravi in zaključi, da ima s številnimi gojenci, ki jim je tako rada pomagala, še vedno stike, kar ji zelo veliko pomeni.