Kaj vse nam čipka pomeni danes?

Snovanja to pot namenjamo bogastvu slovenske klekljane čipke, razpete med obrtjo in umetnostjo. Kar je prišlo letos še posebej do izraza, saj je naša država gostila 17. Svetovni čipkarski kongres (OIDFA) …

»Kaj bi s čipko v dobi čipa? Naš čas res ni več v znamenju čipke. Zaznamovan je s čipom, s čipko na silicijevi ploščici, v katero je vtisnjeno vezje, ki omogoča doslej neslutene in neverjetne prehode iz duhovnega v snovno in nazaj. Duh danes kleklja z računalnikom (in ne na 'pouštru') in 'čipke', ki pri tem nastajajo, so prav osupljive ... Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je stari, klekljani čipki odzvonilo. Posebno kakovostni čipki (tisto, ki se kleklja na kile ali kar strojno, dajemo tu v oklepaj) – tisti, katere mesto je sredi med umetnostjo in obrtjo. Resnično lep vzorec lahko nariše le nekdo, ki je vsaj kos umetnika in hkrati poznavalec prakse klekljanja. In res dobre klekljarice so redke. Vrhunska čipka je torej umetnoobrtni izdelek. Z njo lahko obogatimo svoje življenje, svoj dom, obleko, razne tekstilne izdelke, 'ujeta' v primerno embalažo je lahko izjemno lepo (poslovno) darilo … Lep vzorec, dobra klekljarica, sposoben trgovec – tak je vzorec uspeha v čipkarskem podjetju. Predračunalniški sicer, a ob dobri čipki uporaben tudi v dobi čipa.«

Kaj bi s čipko v dobi čipa? Tako sem se spraševal v Snovanjih (št. 57 v drugi seriji), ki so izšla 1. aprila 1994. Pa ni bila prvoaprilska potegavščina, ampak čisto resen članek, razgledovanje po tedanji čipkarski krajini. Kakšna je ta 22 let pozneje? Slovenska čipkarska krajina se je v letu 2016, ko je naša država gostila 17. Svetovni čipkarski kongres (OIDFA), izkazala za izjemno vitalno in raznoliko, prostorsko razširjeno in nadgrajeno v višjih kakovostnih legah. Dvajset let nazaj, ko je Idrija razglasila in zavarovala geografsko poreklo svoje čipke, sta se drugi dve od treh središč klekljanja v Sloveniji – Železniki in Žiri, ki ležita na gorenjski strani slovenske »dežele čipke« –, odzvali užaljeno in v tem projektu nista hoteli sodelovati. Na načelni ravni ta razlikovanja tudi danes niso odpravljena, a so presežena v čipkarski praksi.

Junija 2016, v času kongresa, je bila Slovenija dejansko v znamenju čipke. Nasprotje med tremi središči klekljanja je bilo preseženo že s tem, da je bilo središče dogajanja v Ljubljani. Dogajalo pa se je tudi v krajih, ki jih doslej sploh nismo imeli v zavesti kot klekljarske. Če bi se izrazili v besednjaku ene najhujših človeških bolezni, bi lahko rekli, da so epicentri klekljana še vedno stari trije, metastaze pa so že po vsej Sloveniji. Zgodovinsko prvenstvo in aktualna vitalnost sta še vedno v idrijski domeni, temu pravzaprav nihče ne oporeka. Razveseljujmo se raje nad dejstvom, ki je novejšega datuma: da se klekljanje širi in da so zato najbolj zaslužne ambasadorke klekljanja, ki so po svojem poreklu praviloma iz omenjenih treh krajev.

Najbolj reprezentativno je bila širina klekljarskega dogajanja predstavljena na razstavi Čipkaste vezi, ki jo je v Slovenskem etnografskem muzeju postavila kustosinja Janja Žagar. Ta razstava je še na ogled, do konca tega leta. Kdor je ni videl, naj pohiti, je res vredna ogleda. Razstava prikaže velik časovni razpon in prostorsko širino dogajanja. Razpenja se od historičnih čipk do eksperimentalnih, iz treh središč seže po vsem svetu. V teh Snovanjih se zaradi gorenjske narave te publikacije zavestno omejimo na gorenjski prostor oziroma na akterje, ki so po rodu z Gorenjskega. A smo kljub temu po vsem svetu. Arhitektka Manca Ahlin, doma z gorenjskega juga, iz vasice Izgorje v občini Žiri, že vrsto let »kleklja« v New Yorku. Multimedijska umetnica Eva Petrič, rojena v Kranju, je maja letos prijetno presenetila, ko je z »idrijsko« čipko »okrasila« katedralo svetega Štefana na Dunaju. Oblikovalec Urh Sobočan, žirovski vnuk, živi in dela v Luksemburgu. Zasnoval je avtorske vzorce številnih čipk, ki jih je nato sklekljala njegova babica Iva Sobočan. Zdaj, ko nje ni več med živimi, je čipko po njegovem vzorcu iz papirja »naklekljal« laserski tiskalnik …

Včasih so naše žene in dekleta klekljale predvsem zato, da so kaj zaslužile. To seveda počnejo še zdaj, a ne samo zaradi zaslužka. V gornjih primerih se potrjuje trend avtorske čipke, ko gre avtorjem predvsem za to, da izkažejo svojo ustvarjalnost. Za kaj vse v teh rečeh še gre, izvemo v intervjujih z dvema čipkarskima damama. S Tončko Stanonik, Žirovko, ki živi v Ljubljani in jo lahko brez pretiravanja označimo za slovensko klekljarsko pisateljico, in z vrhunsko klekljarico Vido Kejžar, Ločanko selškega porekla.

Klekljanje je po svoji naravi predvsem individualno početje, klekljati moraš sam, ne kdo drug namesto tebe. Po drugi strani pa so klekljarice že v starih časih klekljaje skupinsko, posedle so se okoli mize in ob klekljanju še katero rekle, se nasmejale, tudi zapele. Na razstavi Čipkaste vezi pa vidimo, kaj vse lahko nastane, kadar združijo svoje moči v skupinskih klekljarskih projektih. Članice Klekljarskega društva Cvetke iz Žirov so, denimo, naklekljale za celo razstavo dreves, ena sama klekljarica bi tega ne zmogla niti v več letih … In tako naprej. Iz tradicije v nova iskanja, od preizkušenega do eksperimenta, od ročnega dela do avtorske čipke. Res bogata je ta slovenska čipkarska krajina!