Premalo obremenjeni in prikrajšani otroci

Za boljšo šolo (83)

V prejšnjem prispevku smo govorili o škodi, ki jo dela uniformirana in za vse enako zahtevna šola manj sposobnim otrokom. Danes pa bomo v Svetinovi Slovenski šoli za novo tisočletje, ki je še po tridesetih letih »vroče« aktualna, iskali vzroke za odpor do šole tudi med najbolj sposobnimi otroki.

Ker je slovenska šola na vseh področjih naravnana na prevladujočo skupino povprečnih otrok, imajo tudi najboljši z njo velike težave, ker se v šoli velikokrat dolgočasijo. Sposobnejši otroci so v naši šoli premalo ali neustrezno obremenjeni. Ker šolske zahteve izpolnjujejo brez pretiranega truda in prizadevanja, se jih veliko ne nauči rednega dela in ne razvije delovnih navad. To se jim čez leta maščuje v srednjih šolah, pri študiju na fakultetah in še bolj kasneje v življenju, kjer lahko kljub velikim intelektualnim potencialom delujejo povsem povprečno ali celo povsem odpovedo. Zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih navad v življenju ne dosežejo rezultatov, ki bi jih glede na svoje sposobnosti lahko. Za takšne otroke je šolski program vsebinsko neprimeren in premalo zahteven. Ti učenci pogosto izgubijo zanimanje za šolo in za učenje, zaradi česar postanejo učno neuspešni, saj se v najbolj učljivih letih zanemarjajo njihove sposobnosti. Njihovi umski in drugi razvojni potenciali ostajajo neizkoriščeni, zaradi česar lahko postajajo vedno bolj frustrirani in nezadovoljni sami s seboj. V naši šoli je takšnim učencem sicer namenjen dodatni pouk ali posebni programi za nadarjene, ki pa jih ne pritegnejo, saj pogosto predstavljajo zgolj razširitev in nadgradnjo redne šolske snovi in učencem ne prinašajo nekih novih izzivov, ki bi bili v resnici povezani z njihovimi osebnimi interesi.

V posebej prizadeto skupino otrok v uniformirani šoli sodijo tudi učenci, ki so sicer normalno sposobni, vendar prihajajo iz kulturno manj razvitih okolij ali neugodnih družinskih situacij. To so tudi otroci brez znanja slovenskega jezika ali brez ustreznih kulturnih navad in stališč, potrebnih za šolsko delo in učenje.

V šoli imamo torej ogromno otrok, ki jim sedanja uniformirana šola ne ustreza in se zato v šoli slabo počutijo. Šolo doživljajo kot neprijetno breme. Takšno slabo vzdušje lahko postane v šoli prevladujoče in slabo vpliva tudi na tiste otroke, ki radi hodijo v šolo. V takšni šoli so nezadovoljni tudi učitelji, saj zaradi nezainteresiranosti učencev nimajo občutka, da delajo nekaj koristnega. Ker učitelji zaradi uniformiranosti učnih programov in enakih zahtev do vseh učencev kljub obilni pomoči ne morejo pri vseh doseči predpisanih učnih ciljev, se znaten del učenja prenaša na dom in na starše. Zato ima že veliko osnovnošolskih otrok za pomoč pri učenju poleg staršev tudi inštruktorje.

Rešitev bi bila v tem, da bi bila obseg in vsebina šolskega programa in raven zahtevanega znanja bolj prilagojena otrokovim zmožnostim in zanimanjem. Tako bi se otroci z veseljem veliko več naučili že v šoli in bi bilo manj učenja doma. Prihodnja družba potrebuje ljudi, ki imajo veselje do učenja in spoznavanja novih stvari. Dokaj dobro je pri nas trenutno poskrbljeno za otroke s posebnimi potrebami, ki obiskujejo redno šolo s prilagojenim izvajanjem, imajo dodatno strokovno pomoč in individualiziran načrt učenja. Tudi sedanji način ocenjevanja znanja je po Svetinovem mnenju povsem neustrezen.