Zadnje pismo odlični pedagoginji

»Pismo bom tokrat odposlala valovom morja v neskončne širjave Tvojega duha in srca,« je v zadnjem pismu prijateljici prof. dr. Aleksandri Kornhauser Frazer napisala kranjska profesorica kemije Ela Teran.

Draga Sanda!

Verjela ali ne, utrnila se mi je nova ideja za »vrtec« v Tvoji knjigi. Aromati in arome vseh vrst so celo leto prisotni v našem zelenem okolju. Na travniku so to cvetlice, trave, zelišča, na domačem vrtu okrasno cvetje, a tudi pleveli. Dosegljivo je to čez vse leto, razen morda v najhujši zimi ne, ko narava počiva. A tedaj so dosegljivi različni čaji. Sama boš presodila, če bi bila misel uporabna, da bi jo obdelala za timski pristop.

Kako se počutiš? Po najinem zadnjem telefonskem pogovoru so Te v UKC spet obnovili in Te vrnili v dobre stare tire, da si spet ustvarjalna, da spet pišeš in odgovarjaš na elektronska sporočila.

Pogosto mi zaide spomin na Tvojo prvo knjigo, pravzaprav na album, ki si ga opremila s fotografijami z naše 14-dnevne študijske kemijske ekskurzije po Zvezni republiki Nemčiji leta 1953 pod vodstvom dr. Knopa.

Na poti smo si najprej ogledali krasen Tehnični muzej v Münchnu, kjer si lahko nekatere eksperimente izpeljal kar sam. Obiskali smo tudi Univerzi v Münchnu in Heidelbergu ter poslušali predavanja. Strmeli smo nad bogato opremljenimi laboratoriji ter industrijskimi giganti: Höchst, Bayer in Volkswagen. Vtisi so bili izjemni.

Nam, dekletom, si se pa vtisnila v spomin s posebno gesto darežljivosti. Ko smo odhajali zvečer na povabilo podjetij na večerjo, si nam ponudila v souporabo svoja lepotila za ličenje. Zelo hvaležno smo jih uporabljale, a mislim, da so do konca ekskurzije bila tudi porabljena. Ne vem, če potem nisi obžalovala te izjemne kolegialnosti. Tedaj si že bila asistentka pri prof. Perperjevi in na ekskurziji desna roka dr. Knopa. Obvladala si tudi nemščino in pogosto vodila razgovore v podjetjih.

V znak zahvale za odlično organizirano in vodeno ekskurzijo si dr. Knopu poklonila ta album s fotografijami s te ekskurzije.

V okviru izmenjave študentov sem prihodnje leto dobila za vodenje po Sloveniji nemškega študenta, ker sem kot edina Gorenjka v letniku obvladala nemščino, dediščino iz druge svetovne vojne, edino pozitivno stvar ob vseh grozotah, ki nam jih je prinesla vojna.

Leta so minevala in od mene si dobila klic na pomoč. Zakaj? Kot učiteljica kemije na Gimnaziji Kranj sem ugotovila, da je vpis dijakov na študij kemije zelo skromen. Prosila sem Te, da si prišla predstavljat študij kemije in možnosti zaposlitve po končanem študiju. S svojo razgledanostjo si navduševala mlade gimnazijce za ta študij. Morda tudi po Tvoji zaslugi so mnogi kranjski gimnazijci postali odlični kemiki v industriji, raziskovalci, znanstveniki, a tudi učitelji.

Ko smo prihajali na letne seminarje na Realko na Vegovi 4, si nas sprejemala s svojimi zvestimi asistenti: Metko, Sašem, Dušanom, steklopihačem Ivanom in drugimi. Postregla si nam s »šunkenžemljami«, kavo in čajem. Počutili smo se kot imenitna gospoda. Takrat (po letu 1960) že z mednarodno prakso si nam posredovala najnovejša pedagoška znanja in nas učila učiti. Poudarjala si motivacijo, razmišljanje ob problemskem pristopu in razumevanje tudi abstraktnih pojmov. Ne samo strokovno, tudi osebnostno si nas bogatila in nas učila, kako učiti. Ob odhodu s seminarjev, ob sobotah, ob 13. uri pa si nam zaželela: »Veselo na delo v ponedeljek, in brez cvekov!«

Naša vest je bila opozorjena, »baterije« z novimi strokovnimi in pedagoškimi znanji pa napolnjene.

Ko gledam toliko let nazaj, vem, da je bila ta Tvoja šola za učitelja kemije prava Šola odličnosti. Govorila si nam, da je učitelj lahko le prvi med enakimi in nič več!

Imela sem pa veliko srečo, da si me pogosto povabila s svojo ekipo v svet na izobraževanje. Tako sem bila z vami tudi v Baslu na Razstavi učil in v ZDA (leta 1979).

Hvala ti!

V ZDA te je s celo Tvojo ekipo povabila izjemna profesorica naravoslovnega izobraževanja s poudarkom na kemiji, Marjorie Hyer Gardner, na Mednarodno konferenco o kemijskem izobraževanju v Maryland v Washington D.C.-ju. Tam si s svojim predavanjem predstavila tudi svojo metodo prepoznavanja vzorcev znanja za obvladovanje množice informacij. Metoda se je lepo prenesla tudi na nivo srednje šole in postala uporabna.

Doživela si aplavz in čestitke mnogih udeležencev na konferenci.

Celotedensko bivanje v Marylandu sem izkoristila za obisk svoje sošolke z gimnazije, Majde Demšar Smokvina, specialistke za fizioterapijo po ortopedskih operacijah. Od našega hotela je živela le deset minut vožnje z avtomobilom. S svojim soprogom, kirurgom ortopedom, sta si tam ustvarila dom in delovno področje v svojem sanatoriju. Oba sta bila videti srečna zaradi delovnih pogojev in statusa. Živela sta v elitnem delu McLeana v tipični ameriški beli hiši na pokošeni angleški trati. Od tedaj sem jo videla samo še enkrat, ker se je v Slovenijo vračala zelo poredko.

V kleti na Realki so bili Tvoji prostori zelo dotrajani in v slabem stanju. A sredi 60. let ti je uspelo z odličnim arhitektom te prostore obnoviti v pravi raj. Veliko topline smo dobili že pri vstopu v prostore na višjo etažo s predavalnico, kjer sta bila tudi knjižnica in tvoj delovni prostor. Pogosto ob sobotah je tam še ob 22. uri večer gorela luč. To je bil tvoj delovnik.

V kletnih prostorih pa si uredila laboratorije, kabinete in delavnico za svojega odličnega steklopihača, Ivana Vnuka. V kuhinji je kraljevala Janja, odlična kuharica. Ob kuhinji pa je bila jedilnica, kjer smo bili vedno dobrodošli.

V prelepo urejene prostore na Realki ti je uspelo celo pripeljati Mednarodni Center za kemijske študije UNESCO. Bil je to velik korak v napredku kemijskega izobraževanja in učitelji smo zopet dobili nov pogled na povezovanje z gospodarstvom.

V prvih 80. letih nas je doletela reforma srednjega šolstva. Usmerjeno izobraževanje. Kemija se je morala prilagoditi ciljem posamezne usmeritve: zdravstvena srednja šola je imela drugačne smotre v pridobivanju znanja kot kovinarska, gostinska ali farmacevtska. Formirali so se tudi skrajšani programi z manj zahtevnimi znanji. Sledili so uvajalni seminarji za učitelje kemije po vsej Sloveniji. Trdo je bilo treba delati, da smo bili uspešni.

Pri pripravi učbenikov, priročnikov za učitelje in delovnih zvezkov si opravila zahtevno delo v oblikovanju smotrov in vsebin znanja. Na Zavodu za šolstvo in šport je tedanji direktor mag. Janez Sušnik dal Tvoje učbenike za zgled. Bili so zelo uporabni in lepi po videzu.

Hvala Ti!

Na Realki se je specialist steklopihač Ivan Vnuk lotil izdelave modelov kemijskih spojin in elementov. Tedaj so bili ti modeli že na tržišču, a le iz uvoza in astronomsko dragi. Ivan je »pogruntal«, da se ti modeli lahko izdelajo iz stiropornih kroglic za oznako atomov in plastičnih palčk, ki te kroglice (atome) povezujejo. Dobili smo krasno učilo za boljše razumevanje lastnosti snovi v čistem in spremenjenem stanju zaradi kemijskih sprememb ali drugih mehanskih vplivov. Takoj smo dobili razlago, zakaj se npr. led spremeni pod drsalko pri drsanju v vodo ali pa večja aktivnost nenasičenih od nasičenih spojin.

Modeli so postali dosegljivi vsem šolam, medve z Urško iz Celja pa sva jih predstavljali po šolah. Učilo je spodbudilo tudi učitelje kemije, da so sami razmišljali, kako čim bolj nazorno prikazati te spremembe. To se je izkazalo že kmalu z udeležbo slovenske delegacije v Bangkoku, leta 1993, na Mednarodni konferenci o kemijskem izobraževanju.

Prof. Maja Vrtačnik z Osnovne šole Antona Tomaža Linharta iz Radovljice je bila zmagovalka s svojim prikazom »Živi modeli« med 80 razstavljenimi posterji. Na gala večerji je morala pred 600 udeleženci z vsega sveta ponazoriti vaje s tajskimi študenti, s prikazom modelov, tako kot je to počela s svojimi učenci na svoji šoli v Radovljici. Požela je buren aplavz, Slovenci pa smo bili nanjo zelo ponosni.

Ne vem, ali sem se Ti dovolj zahvalila za vso tvojo moralno oporo in strokovno pomoč, ki si mi jo dala ob organizaciji Prve poletne šole iz naravoslovja v Bistrici pri Tržiču na osnovni šoli leta 1986. Prišla si s celo svojo ekipo na odprtje šole in počastila trideset učencev, učitelje za biologijo, kemijo in fiziko, kuharsko osebje, župana občine Tržič, vodstvo šole ter starše tridesetih učencev. Veseli smo bili Tebe in vseh Tvojih sodelavcev, da ste nam dali oporo za pedagoški eksperiment, izvajati interdisciplinarno delo iz naravoslovja v bližnjem okolju – v naravi. Uspelo nam je! V zadovoljstvo nas vseh, Tebe in vseh Tvojih z Realke. Šola se izvaja še danes, vendar z drugačnim konceptom in je seveda plačljiva. Tedaj je bila za vse učence brezplačna. Spomnim se, da je pek Niko Umnik iz Šenčurja prihodnje leto vsak dan pripeljal deset hlebcev svežega kruha na Jezersko za trideset otrok – brezplačno. Sponzorji so nas zalagali s hrano, vas, učitelje, pa smo lahko nagradili minimalno, ker ni bilo dovolj sredstev. Klub temu smo se veselili izjemnega sodelovanja med učenci in učitelj ter vzdušja, želje po novem znanju, ki je vladalo na šoli.

Četrta poletna šola je bila v Škofji Loki, s sedežem na Osnovni šoli Petra Kavčiča. Krasno predavanje si nam pripravila o nujnosti varovanja okolja, naše matere Zemlje, ker se naš planet nevarno hitro onesnažuje. Prisluhnili smo Ti in – upajmo – tudi kaj naučili.

Hvala Ti!

Pogled v kemijo, učbeniški komplet za 8. razred osnovne šole, sta s soprogom prof. Malcolmom Frazerjem izdala leta 2004. Krasne tri knjige: učbenik, delovni zvezek in priročnik za učitelje sta oblikovala v treh zahtevnostnih stopnjah. Za notranjo diferenciacijo pouka je imel učitelj vse pri roki. Kakšna pomoč učitelju za prilagajanje učencem različnih interesov. Knjige so bile velika pridobitev za izobraževanje kemije, ker so bile napisane za vedo, ki je pogoj za kakovost življenja in njegov napredek.

Nepozaben mi je čas, ki smo ga prebili skupaj, ko smo knjige predstavljali učiteljem po Sloveniji. Lepo so jih sprejemali.

Hvala Ti!