Bliža se Krekovo leto 2017

Prihodnje leto bo 8. oktobra minilo že sto let od smrti Janeza Ev. Kreka (1865–1917). Do takrat bo potekalo Krekovo leto, zvrstila se bo cela vrsta dejanj in dogodkov. Mi pa za ogrevanje najprej obudimo nekaj spominov na tega velikega Slovenca in gorenjskega rojaka.

»Med vsemi zli, kolikor jih ima v družabnem oziru naša doba, je eno najškodljivejših – pomanjkanje socialnega čuvstva. In to je izvel liberalizem. Vsakemu je dal v nekem pomenu svobodo. Ostavil je človeka samemu sebi, češ: bojuj se! Če si dovolj močan in dovolj premeten, si boš rešil življenje, si ga dolgo ohranil in lahko tudi obogatel, če ne – ni te škoda! Tako je postavil liberalizem posameznika v boj proti vsem, tudi za dušne blagre. Če si boš rešil vero in nravnost v tem boju, prav; če pa ne, je državi ali človeški družbi vseeno; saj ti bo že ostrigla peroti, če boš hotel rabiti svojo nravno prostost čez gotovo mejo. Saj je še v tej meji nravni podlosti mesta več nego dovolj! /…/ Koder vlada liberalizem, tam ni zmisla za socialno, tedaj še manj za narodno čuvstvo. Liberalec ni naroden in ne more biti. Socialno čuvstvo pa v najplemenitejšem pomenu, oblaženo in z nekakim svetim sijajem obdano, varuje in čuva najplemenitejši socialni organizem, najveličastnejša družba – katoliška cerkev. In zato ima v tej družbi najvarnejše svoje zavetje tudi narodnostno čuvstvo kot del socialnega čuvstva. Zato pa če hočeš vedeti, je li kdo dober Slovenec, ga vprašaj predvsem, je li dober katoličan!«

Gornji odstavek je iz Krekovega članka, ki je bil pod naslovom Kje manjka? objavljen že leta 1892. Potrjuje, da je bil Krek res krščanski socialist, hkrati pa kot vnet katolik tudi zagret nasprotnik liberalizma, proti kateremu so Anton Mahnič, Krek in drugi prav v tistih letih sprožili pravi kulturni boj. Krekovo razmišljanje je več kot sto let pozneje znova aktualno, to pot v odnosu do neoliberalnega kapitalizma, ki je prav tako asocialen kot njegov zgodovinski predhodnik.

Janez Ev. Krek, ponos Selčanov

»Po osmi šoli – precej pozno poleti ali že konec septembra – sva z župnikom Marčičem šla na Ratitovec in na Prtovču še našla Kreka. Spremil naju je nekaj časa in nama kazal nova pota, po katerih on hodi – hodil je brez poti – po samih strminah; ko sva se vračala, je naju že čakal z žganci. Takrat je bil nekoliko utrujen. Pokazal nama je tudi novo pot proti domu: skozi grmovje smo prišli vrh Lašnovca in obstali: tik pod nami Železniki. Ko smo se leže pogovarjali, je postal naenkrat mehak in dejal: 'In vendar imam tudi tale kraj rad! Hudo mi je zanj!' Pozneje sem zvedel, da je med potjo vprašal župnika: 'Ali tegale fanta kaj siliš za lemenat? Pusti ga, tudi zunaj potrebujemo ljudi!' Res je bil župnik po poti proti vrhu Ratitovca začel govoriti o lepoti duhovniškega stanu, češ tudi brez nas se bo človeštvo ohranilo in ne bo izumrlo – pozneje pa me ni več nagovarjal. Čez dva meseca sem nekega večera šel na Dunaju po Florjanarici. Pred seboj zagledam Kreka. Oba sva bila drug drugega vesela – on pa seže v žep in mi stisne petak.«

Tako se je France Koblar spominjal enega srečanj z rojakom Janezom Ev. Krekom, v knjigi Moj obračun, 1976. Krek ni bil rojen na Selškem (od tu je bil njegov oče, njemu pa so rekli kar Štokarjev gospod), vendar je imel te kraje za svoj drugi dom, posebno rad in pogosto se je zadrževal na Prtovču. Železnikov ni maral, o tem piše tudi Koblar. »V Železnike ni rad zahajal, kadar pa je 'šel skozi vas', se je oglasil tu in tam, vse tako mimogrede, kakor je mimogrede stresal dovtipe. Oster politični boj, ki se je v Železnikih razvnel, vedno večji vpliv gosposkega liberalizma, zlasti pa obupni gospodarski položaj, ki se ni dal obrniti na bolje, so ga odvrnili od Železnikov – njegove gospodarske zamisli so se bolj in bolj opirale na kmečko okolico. Najbolj je gotovo zameril, da je propadlo njegovo konsumno društvo in so ljudje zapravili prvo priliko, kjer bi bili lahko pokazali, da se hočejo osamosvojiti, in si sami pomagali, ko so jih bogatini zapustili. Neprijazni okoličani so radi izkoriščali Krekov gorjanski dovtip, s katerim je povedal, kako so mu Železniki tuje, gospodarsko in politično nerešljivo zlo. Dejal je menda, da je sam hudič prišel nad dolino, se razkoračil od enega hriba do drugega, se usral – in tako so nastali Železniki.«

Zdi se, da tudi Krekova skušnja potrjuje, kako je krščanski tip socializma bolj primeren za ruralno kot za urbano okolje, v katerem je bila bolj uspešna socialdemokracija in svoj čas tudi njen komunistični odvod. Recite kar koli, ampak res je, da se je problem obubožanja Železnikov, ki se je pojavil že v drugi polovici 19. stoletja, razrešil šele po letu 1945, v »rdečih časih«, ko je bil razvoj tega kraja deležen novega, neslutenega pospeška. A to ni tema tega pisanja. Še Krekovega življenja in dela se tu le dotaknemo, z enega od možnih vidikov, kot selškega rojaka. Krek je eden največjih Slovencev sploh, njegov opus je prevelik za ta kratki popis.

Krekov življenjepis

Politik, pisatelj in teolog Janez Ev. Krek se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju, umrl je 8. oktobra 1917 v Šentjanžu, oboje na Dolenjskem, pokopan je v Ljubljani. Tu je hodil v gimnazijo in končal bogoslovje, doktoriral je leta 1892 na Dunaju. Potem je v ljubljanskem bogoslovju vse do leta 1916 predaval tomistično filozofijo in fundamentalno teologijo. Hkrati se je razvil v enega najvidnejših politikov, publicistov, sociologov in pripovednikov svoje dobe. Ustanovil in vodil je krščanskosocialno gibanje med Slovenci (1897–1900); po letu 1900 se je Slovenska krščanskosocialna zveza razširila na 462 društev z več kot 40.000 člani. Od leta 1901 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru, od leta 1907 pa v dunajskem državnem zboru, od leta 1905 je bil podpredsednik SLS. Med številnimi objavami so največjo pozornost zbudile Črne bukve kmečkega stanu (1895) in Socializem (1901). Prvi štirje zvezki njegovih Izbranih del so izšli v letih 1923–1933, uredil jih je Krekov sopotniški rojak Ivan Dolenec; 5. zvezek je izšel šele leta 1993. Krek je bil med pobudniki majniške deklaracije leta 1917 in duhovni oče slovenske poti v Jugoslavijo.

Vir: Miha Naglič, Od Jurija Plavca do Nika Žumra, Zgodbe izbranih osebnosti iz Selške doline; Domelova mala antologija, izbral Miha Naglič. Oboje v knjigi: Železni kruh, Domelovih 70 let (1946–2016), Železniki, 2016.