Presneta Ceta!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / torek, 8. november 2016 / 11:05

CETA, »celovit gospodarski in trgovinski sporazum« med EU in Kanado, je torej kljub vsemu podpisana. A zapletov še ni konec. Sledijo ratifikacije v nacionalnih parlamentih, številni dvomi in pomisleki ostajajo …

Kaj sploh je ta Ceta?

CETA (Comprehensive Economic and Trade Agreement) je celovit sporazum na več kot 1500 straneh in posega tako na področje carin, necarinskih ovir, storitev, investicij in javnih naročil, vsebuje tudi pravila glede carinskih postopkov in subvencij ter vzpostavlja osnovo za regulatorno sodelovanje z namenom bolj usklajene tehnične zakonodaje. »Sporazum bo prinesel odpravo carin za več kot 99 odstotkov tarifnih postavk. Odprava carin za industrijsko blago naj bi prinesla 470 milijonov evrov prihrankov letno za evropske izvoznike in 158 milijonov evrov letno za kanadsko stran. Slovenska vlada v pojasnilih za javnost poudarja tudi znižanje stroškov, ki izhajajo iz necarinskega poslovanja, priznavanje poklicnih kvalifikacij bo olajšalo migracijo delavcev med EU in Kanado, na vseh ravneh bodo za evropske in kanadske ponudnike odprta javna naročila. Poenoteno bo varstvo pravic intelektualne lastnine v EU in Kanadi, olajšan bo tudi dostop na trg storitev, poenostavljeni bodo postopki prevzemov nižje vrednosti.« To je povzetek zagovornikov Cete. A veliko je tudi pomislekov in nasprotovanj. Zakaj, denimo, Valonija nasprotuje Ceti? Valonska poslanka Helene Ryckmans meni, da sporazum Ceta ureja precej več stvari kot le pravila o prosti trgovini. »To je velika nevarnost. Nova generacija sporazumov – in Ceta je sporazum nove generacije – zagovarja načelo liberalizacije vsega, razen tistega, kar bi bilo izrecno izvzeto. To pa se nam zdi zelo nevarno.« Previdna je tudi Monique Goyens, direktorica Evropske zveze potrošnikov (Beuc): »Vlade bomo pozvali, naj preložijo odločitev glede Cete in si vzamejo čas za jasne odgovore. Ne smemo se zavezati nečemu, o čemer nismo povsem prepričani, pa čeprav za ceno nekajmesečnega zamika.« Kaj bi se lahko zgodilo? »Vlada bi, če bi sodišče odločilo v korist vlagatelja, morala podjetju plačati tudi večmilijonsko odškodnino, seveda v breme davkoplačevalcev. Zato je za nas nesprejemljivo, da bi zakonodaja, ki ureja zadeve v javnem interesu, postala podrejena zasebnim interesom tujih vlagateljev.« In še: »Ne želimo si sporazuma, po katerem bodo evropske države primorane v zamike pri sprejemanju zakonodaje, ker želijo tuji vlagatelji zaščititi svoje interese.« Monique Goyens poudarja, da je Ceta povsem drugačen sporazum, kot bosta tista, ki jih bo EU morda sklenila z Indijo in Kitajsko. »Pri Ceti ne gre toliko za trgovinski sporazum kot za ustvarjanje enotnega trga. Poleg tega bi bila z drugimi državami tudi debata o zaščiti tujih vlagateljev povsem drugačna, saj imajo povsem drugačen pravni sistem.« (Vir: MMC RTV SLO) To je le nekaj pomislekov, so tudi bolj radikalni.

Previdnostno načelo

Koalicija proti tajnim sporazumom (KPTS) na svoji spletni strani (www.kpts.si) navaja kar 12 razlogov proti Ceti. V temle duhu: Ceta je trojanski konj multinacionalnih korporacij! Ceta postavlja pravico do dobička nad naše temeljne pravice! Ali pa: Ceta ogroža uporabo previdnostnega načela. To zadnje zahteva pojasnilo. »Evropska unija pri pripravi zakonov na področju pridelave in predelave prehrane ali kemikalij temelji na t. i. previdnostnem načelu, ki deluje preventivno in ne dovoljuje trženja prehrane ali blaga, za katerega proizvajalec ni onkraj dvoma dokazal njegove varnosti za uporabo ali uživanje. S sporazumom CETA bodo za pogajalsko mizo o spremembah predpisov sedeli predstavniki kapitala, ki si nadvse želijo odpraviti to načelo in ga zamenjati s tržnim načelom tveganja, po katerem bi bili prepovedani le izdelki, ki so dokazano škodljivi …«

Paradoks ameriške demokracije

Ameriška družba naj bi bila najbolj demokratična na svetu. A vse ključne odločitve v njej se sprejemajo v zaprtih krogih – nedemokratično. Charles Post, ameriški sociolog in profesor na Univerzi v New Yorku: »V kapitalističnih demokracijah, razen v kratkem obdobju med koncem štiridesetih in začetkom sedemdesetih let, je bil nadzor volivcev in volivk v demokratičnem procesu zelo, zelo omejen. Ključne odločitve o vsem, od vojaške politike, vojne, zunanje politike na splošno pa do narave sprejemanja gospodarskih odločitev, so zunaj dosega kakršnega koli demokratičnega odločanja. V ZDA je bil ta domet še posebej omejen zaradi ameriške glavne vloge, tako gospodarske, predvsem pa vojaške, v ohranjanju kapitalističnega svetovnega reda in pogojev za zmožnosti lastnih in tujih kapitalistov za vlaganje po svetu. Obenem pa je manjkala kakršna koli politična stranka ali politično gibanje, ki bi lahko s kapitalom povezane politične elite prisililo v dejanske sistemske reforme …« (Vir: MMC RTV SLO)