Vulkani

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 7. november 2016 / 17:26

Atitlansko jezero na višini 1560 m na jugozahodu Gvatemale. Vsa odprava dremlje. Ura zaspanih čarovnic. Tudi moških ni slišati. Končno Panajachel, mesto na bregu tretjega največjega gvatemalskega jezera, hoteli, penzioni, vile petičnežev iz gvatemalske prestolnice za oddih ob koncu tedna. Prijeten penzion. Nekdo se pošali: En rum za pogum? Od Floresa sem imamo vsak svojo stekleničko dišečega razkužila. Brrr, to pa ne. Tuš in upanje, da bo postelja dobra. Upanje se izpolni, zjutraj smo vsi podjetni in poskakujoči. Sapo nam zapre pogled na jezero, ki se blešči v nepopisni modrini, modro je nebo in modrijo se vulkani na drugi strani jezera, ki meri s severa na jug devet, od vzhoda na zahod pa 18 kilometrov. Ladjica brzi čez jezero. Pred 85.000 leti je silen izbruh pognal v višino masiv Los Chocoyos. Krater, ki spominja na meduzo, se je hitro napolnil z vodo. Pozneje, čez okoli deset tisoč let, so se ob južnem bregu zvrstili vulkani San Pedro (3020 m), Atitlán (3537 m) in Tolimán (3158 m). Del odprave se odpravi na vulkan, del počiva na črnem priobalnem vulkanskem pesku. Voda ima okoli 20 stopinj in se zdi črna kot razredčeno črnilo. Od blizu ni modra. Imam občutek, da plavam v črnilu. Naslednja ladjica pripelje majhni, v živo pisano nošo oblečeni Indijanki. Ko gresta mimo nas, starejša pozdravi. Saqarik (dobro jutro) odzdravim v jeziku k'iche', katerega narečja govore rodovi Majev na višavju Gvatemale. Ženska še nekaj živahno reče, kot bi čakala na odgovor, jaz pa nič. Po poti sem se iz Lonely Planeta naučila dobro jutro, dober dan, prosim, hvala – pa pika … Čolnar, ki nas vozi nazaj, pravi: Le malo še, pa se bo dvignil xocomil, oster, neprijeten in tudi nevaren veter, ki valove spreminja v trdoto desk. Po legendi naj bi bil to princ-bojevnik, ki išče svojo ljubo, ki je med vožnjo čez jezero utonila. Ko sedimo ob fantastični kavi in pecivu, je pogled na jezero popolnoma drugačen. Vulkanov ni videti, zdi se, kot da se je nad jezero spustil migetav zastor težkega živega srebra, in slišati je pljuskanje pretepajočih valov. Zdaj gre h kavi tudi rum!

Bananin kruh s kokosom (Pan de banano y coco)

Za 1 pekač potrebujemo: 4 jajca, 3 beljake, 3 rumenjake, 4 zelo zrele banane, 4 žlice kokosovega olja ali masla, 1 žlico medu, četrt skodelice kokosovega ali navadnega mleka, pol žličke soli, 1 žličko sode bikarbone, 1 skodelico kokosove moke.

Pečico ogrejemo na 165 °C. Beljake stepemo toliko, da se ne naredi sneg. Banane narežemo na kolobarčke in jih zmeljemo. Dodamo 4 jajca in 3 rumenjake, mleko in med, olje ali maslo, posolimo, dodamo kosokosovo moko in sodo bikarbono in še enkrat zmeljemo. Pekač obložimo s papirjem za peko, ga namastimo in oprašimo z moko. Nato zmes predenemo v drugo posodo in vmešamo beljake. Zmes mora biti dokaj gosta. Pečemo približno 40 minut, da je zgornja plast lepo rjava, nato prekrijemo pekač s papirjem za peko in pečemo še 10–15 minut. Naredimo preizkus z zobotrebcem. Bananin kruh pustimo v pekaču, da se popolnoma ohladi in ga šele nato previdno prekucnemo na servirni krožnik. Sladica je primerna tudi za zamrzovanje.

Pa dober tek!