Hodil po Iranu

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / / 14:24

Ladislav Vidmar nadaljuje z »etapno« hojo proti vzhodu. Letos je v 32 dneh prehodil 1550 kilometrov, do Mashhada v Iranu. Cilj je Lhasa v Tibetu. Do tam ima še od tri do štiri tisoč kilometrov.

Žlebe – Pisali smo že o Ladislavu Vidmarju, nekdanjemu alpinistu iz Žleb nad Medvodami, ki se vsako leto za dlje časa sam z nahrbtnikom odpravi peš v svet. Tako je že nekaj zadnjih let. Do letošnjega leta je v šestih »etapah« prehodil dobrih osem tisoč kilometrov. Končal je že zahodno pot od doma do Atlantika, nato pa se je od doma podal po svilni poti na vzhod in prišel že dobrih 5500 kilometrov daleč. Letos jih je v 32 dneh prehodil 1550, na dan od 50 do 60 kilometrov, po 14 ur, hodil pa je večinoma po Iranu.

Vanj merili s puško

Pot je začel tam, kjer jo je lani končal: v Igdirju pred Iranom, kjer je spoznal, da v tem delu Turčije ni tako enostavno biti policist. »Del okrog Ararata je najbolj konflikten zaradi trenj med Turki in Kurdi. Povedali so mi, da je bilo lani tukaj umorjenih trideset turških vojakov, policistov, kriminalistov in so me nekajkrat eden za drugim ustavljali. Na zadnje je vojak celo meril vame s puško. Nisem se nič vznemirjal in to vzel kot del potovanja. Na koncu je vse skupaj izpadlo resno-komično. Skrbelo jih je zame, saj sem bil tujec,« je pojasnil na začetku pogovora. Naprej je hodil do Dogubayazita, čez Tabriz do Teherana, prečil hribe na severni strani, prišel v Amol ob Kaspijsko jezero, do nekaj pred Bojnurdom, od koder je moral tristo kilometrov z avtobusom do Mashhada. Zmanjkalo mu je namreč časa, vizuma pa ni uspel podaljšati. Poleg tega je načrt poti po nasvetu domačinov malce spremenil in ni šel ob slanem jezeru, ki zavzema skoraj petino Irana, saj je tam huda vročina. Marsikdo si verjetno predstavlja, da je bila njegova letošnja pot nevarna, Vidmar pa odgovarja: »Vzhod kot ga predstavljajo, je zelo izkrivljena podoba. Verjamem, da je pot, ki je na meji s Sirijo, južnim Iranom, jugovzhodno Turčijo in Irakom, nevarna, medtem ko je severni del Irana presenetljivo miren, gostoljuben. Iran bi opisal kot deželo prijaznih, toplih in izredno gostoljubnih ljudi. Tako veliko deželo je težko predstaviti z eno besedo, ljudje so pa naravnost enkratni.« Največje mesto letošnje etape je bilo Teheran, v katerem se je bolje počutil kot pešec. Z avtomobilom pravi, tja ne bi upal, saj je kultura vožnje povsem drugačna kot pri nas. »Mesta so vsa zelo zanimiva. Vsako malo večje mesto ima na vhodu park, cesta se razširi v štiripasovno, na vsaki strani je še en pas, nato pas do hiš, v katerih so delavnice. Šele za njimi je naselje. Dela se vse na ulici: menja pnevmatike, prodaja sadje ... V oči mi je padlo tudi to, da imajo kanalizacijo odprto, tako da je treba biti pozoren. Poleg tega imajo trideset centimetrov visoke robnike in z nahrbtnikom skačeš gor in dol, tako da je to dobra rekreacija,« je opisal. Z nastanitvijo ni imel težav: »Običajno se malce umaknem s poti, da nisem na očeh, da imam mir, saj če ne spiš dobro, je potem naslednjih 14 ur zelo težko hoditi. Spal sem v parku in nisem imel nobenih težav. Kar se tega tiče, je Iran izredno svobodna dežela. Glede na to, da se imenuje Islamska republika Iran, je ravno toliko islamska kot naša demokratična. Iranci ne kažejo na ven svoje vere, molijo v molilnicah, mošejah, na prostem sem na kolenih videl samo enega človeka, še to povsem naključno, ko sem iskal prostor za postavitev šotora med ječmenovim poljem, kjer je bilo črpališče vode. Iranci namakajo vse. Njihove reke so praktično suhe. Ogromno je vrtin. Lastnik bližnje hiše je videl, da je nekdo prišel do črpališča in prišel preverit. Ko je videl, da sem popotnik, je zagnal črpalko, potegnil ven cev, da sem si natočil vode, pomil je stranišče, ki je bilo ločeno, prižgal luč, medtem ko sem postavljal šotor, je odmolil večerno molitev, potem pa me pustil v miru. Ko se spomnim na to njihovo gostoljubnost, me še vedno stisne pri srcu. Nimajo veliko, živijo pa v redu, so samooskrbni. Kdor me je vprašal, kam grem, sem rekel, da do Mashhada, ki je poleg Meke največje muslimansko versko središče. Spraševali so me, ali sem musliman, ker grem tja, pa sem jim odgovoril, da sem katolik. Imel sem občutek, da so bili počaščeni, da gre tja nekdo druge veroizpovedi.«

Cilj romarsko središče

Nekaj besed je v nadaljevanju spregovoril o Mashhadu: »To je mesto, ki ima skoraj dva milijona prebivalcev. Sam center je izredno star. Mesto se izredno razvija, je lepo urejeno. Tam sem bil v petek, ko imajo obrtniki večinoma zaprto, tako da sem komaj našel frizerja, da me je malce uredil za pot domov, da nisem bil tako zaraščen in zapuščen, kot je človek po tridesetih dneh. Kakšne velike možnosti, da bi se umil, tudi tukaj, tako kot na zahodu, ni. Moj način potovanja je tak, da sem samooskrben, sam se orientiram in nosim vse v nahrbtniku, od spalnice do kuhinje. Potrebe človeka so zelo majhne.« Hodil je z nahrbtnikom, težkim okrog 18 kilogramov, v njem sta bila letos nova le zemljevid, tokrat seveda Irana, in polnilnik baterije na sončne celice. Ceste, pravi, imajo Iranci urejene: »To so široke ceste z odstavnim pasom, ki sem ga imel zase.« S prehrano ni imel težav: »Imajo izredno dobro zelenjavo in sadje. Njihov cikel in način kmetovanja je čisto drugačen od našega, tako kot je drugačna tudi kultura, način življenja. Je drug svet. Za boljše spoznavanje dežele bi moral znati iransko. Ko sem bil tam, sem se naučil nekaj besed.« Preden gre na pot, se o deželi pozanima le o osnovnih stvareh, več ne želi vedeti, zato da spozna deželo tako, kot jo doživi. Na pot se fizično posebej ne pripravlja, saj je že njegov življenjski slog takšen, da ima kondicije dovolj. Ne gre pa za prav enostavno pot. Dvignil se je tudi na okrog tri tisoč metrov visoko, in to večkrat zapored.

Veseli se že naslednjega leta, ko pride na vrsto Afganistan. Cilj pa je Lhasa v Tibetu, ki jo želi doseči v prihodnjih letih. Do tam ima še od tri do štiri tisoč kilometrov, odvisno od trase, ki jo bo izbral.