Strmolska Pandorina skrinjica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. oktober 2016 / 15:00

Umor Rada in Ksenije Hribar, zadnjih strmolskih graščakov, je tako strašno dejanje, da ga tudi desetletja pozabe niso mogla prikriti. Razkrila sta ga pisatelj Drago Jančar na umetniški in Peter Hribar, nečak umorjenih, na stvarni ravni …

»Jančarjeva fiktivna pripoved je napeta kot kriminalni roman, toda zdaj, ko so znane vsaj koordinate njenega realnega ozadja, je mogoče, da bo postala spodbuda za realno 'kriminalko'. Lahko bi se namreč našel kdo, ki bi ga Jančarjevo fiktivno delo tako močno izzvalo, da bi se lotil raziskovanja njegovega realnega ozadja, pregledal vse objavljeno in arhivsko dokumentarno gradivo, se odpravil na teren, opravil poizvedovanja in morda končno razvozlal, kaj se je v resnici zgodilo na gradu Strmol in v njegovi okolici, ter kot detektiv razkril imena resničnih storilcev delikta. Realnost res vpliva na nastanek literarne fikcije, toda ta lahko kot bumerang spet zadene realnost in sklene krog. Morda bi potem resnični osebi, ki sta po zaslugi odmevnega Jančarjevega romana spet vstali od mrtvih, končno dobili svoj simbolni grob in potrebno moralno zadoščenje. Dokler pa ju nimata, jima bo pieteto, za katero sta bili prikrajšani ob tragični smrti, in rehabilitacijo zagotavljal roman To noč sem jo videl. Na njegovem koncu se namreč bralcu odpre pokrov Pandorine skrinjice, v kateri se na pretresljiv način razkrije zgodovina, predvsem pa z njo povezano zlo.«

Tako je možnost odprtja Pandorine skrinjice s Strmola napovedal literarni zgodovinar Marjan Dolgan, v eseju z naslovom Roman kot Pandorina skrinjica. Napisal in objavil ga je 2011, leto po izidu Jančarjevega romana To noč sem jo videl (2010). Pet let pozneje, v letih 2015 in 2016, se je pokazalo, da je vsaj eden od bralcev šel po napovedani poti. K raziskovanju ga ni izzval le Jančarjev roman, ampak predvsem dejstvo, da sta bila umorjena njegov stric in teta. Raziskal je realno ozadja umora, »pregledal vse objavljeno in arhivsko dokumentarno gradivo, se odpravil na teren, opravil poizvedovanja« in »končno razvozlal, kaj se je v resnici zgodilo na gradu Strmol in v njegovi okolici, ter kot detektiv razkril imena resničnih storilcev delikta«. Da je res tako, se je pokazalo tudi na 123. Glasovi preji pod gradom Strmol, 20. oktobra 2016. Gost preje Peter Hribar nam je dve uri zavzeto pripovedoval, kako je raziskal stvarno ozadje »duha«, ki ga je pisatelj Jančar spustil iz Pandorine skrinjice. Hribar je izpolnil besede iz evangelija po Luki, ki jih je dr. Dolgan izbral za moto svojega eseja: »Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan.« (Lk, 8, 17)

Da bo vse skupaj še bolj jasno, pojasnimo, zakaj poimenovanje Pandorina skrinjica, katere pomen sicer vsi poznamo. Zevs je ukazal podrejenim bogovom ustvariti žensko, ki naj bo lepa in zvita. »Nato jo je poslal na Zemljo, kjer se je poročila z Epimetejem. Zevs ji je kot poročno darilo dal skrinjico, ki jo je odprla, in iz nje se je sprostil roj vseh vrst bolezni, sovraštev, zavisti in vse druge stvari, ki jih ljudje še niso doživeli. Poskusila je zapreti skrinjico, a bilo je prepozno.« (Wikipedija) Ime Pandora bi lahko v slovenščino prevedli kot »Vsedarka«; v njeni skrinjici so vsi mogoči darovi. V našem primeru se je takšna skrinjica, polna zlih darov, odprla, ko so bili naši kraji potegnjeni v mrtvaški ples druge svetovne vojne. In eno od strašnih in po zaslugi Jančarjevega romana zdaj že svetovno znanih dejanj tega mrtvaškega plesa je prav zločin na Strmolu.

»Jančarjev roman o fatalni, meščansko kultivirani poročeni ženski, ki pobegne z ljubimcem in se kasneje vrne k vse odpuščajočemu možu, oba pa ubijejo zaradi seksualno zavrtega kmeta, med revolucijo, ki se ima za proletarsko, vsebuje še eno zvrstno potezo. Je namreč tudi parafraza biblijske parabole o izgubljenem sinu, ki ga odpuščajoči oče sprejme in mu priredi slovesnost. Tudi Veroniko njen mož brez pomislekov spet sprejme v svoj dom, oba prijatelji spet poročijo z družabno humornim obredom, čeprav se pravno nista ločila, in ju simbolično povežejo z verigo, da bi kot zakonski par ostala skupaj. Ta dogodek ima namreč v romanu posebno težo. Osebe, ki ga omenjajo, dodajajo, da je bil samo navidezno zabaven, saj so prisotni ob izgovoru spremljevalnih obrednih besed 'dokler vaju smrt ne loči' začutili njihovo usodno pomenljivost, kar je v navzočih vzbudilo nelagodje in čudne slutnje. Biblijska parabola ponazarja kak nauk ali spoznanje s samostojno pripovedjo, Jančarjeva parafraza pa nima nobenega eksplicitnega nauka, kar je skladno z zasnovo romana, ki noče ničesar neposredno vrednotiti …«

Hribar raziskuje stvarno ozadje zgodbe, ki jo Jančar povzdigne v roman. Zlo, ki je ušlo iz strmolske Pandorine skrinjice, skuša Hribar ujeti, ga spraviti nazaj v skrinjico in porabiti tako, da bi služilo narodni spravi. V tem je moralna teža in politična uporabnost njegovih prizadevanj. Ko ga je Slavko Bobovnik povabil v Odmeve, je na očeh cele Slovenije povedal, da storilcem zločina odpušča, kar so zagrešili. Potem je nagovoril predsednika republike Boruta Pahorja, naj še on naredi korak naprej v smeri sprave – tako da se v imenu države, katere najvišji predstavnik je, javno opraviči za zlo, ki ga je umorjenima in njunim dedičem povzročila država, katere dedič je Republika Slovenija. In predsednik je po premisleku to tudi storil. Skupaj sta novembra 2015 odkrila spominsko znamenje na gradu Strmol in podenj položila vsak svojo vrtnico tako, da sta ju prekrižala …

Na Preji je Hribar izrekel še eno dragoceno pobudo, ki nam je zazvenela tako, kot da bi bila čisto nova, čeprav najbrž ni: da bi morali v naši državi razpisati referendum o spravi in državljane direktno vprašati, ali so za spravo ali ne. In če bi velika večina bila, potem se politiki ene in druge strani ne bi mogli več sprenevedati in s figo v žepu manipulirati z možnostjo sprave. Hkrati je Hribar podvomil, da bi bilo tak referendum sploh mogoče razpisati, saj bi bili politiki in poslanci obeh strani večinoma proti. Ravno zato, ker bi jim referendum to večno temo odvzel in k spravi zavezal tudi njih. Poudaril je tudi, da bi morale pred referendumom vse vpletene strani – vsaj tri: partizanska, domobranska in Cerkev – priznati svoj del krivde za dogajanje med vojno in po njej. In tako naprej – vse do dejanske sprave …

(Vir: Marjan Dolgan, Roman kot Pandorina skrinjica, Primerjalna književnost, letnik 34, št. 3 (2011), str. 209–221, dostopno tudi na spletu)