Ko sta Staša in Bojan še skupaj (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 29. oktober 2013 / 23:00

Staša sodi v mlajšo generacijo, a bi lahko pod svojim življenjem brez težav potegnila črto in zapisala: ženska z veliko izkušnjami, prekaljena v slabem in dobrem, z brez števila padci in polomi. »Zelo bi bila vesela,« pravi, »če bi lahko za vse, kar se mi je zgodilo, krivila sebe, a ne morem. Usoda se kot umazana in požrešna podgana plazi za mano.«

Danes je stara dvaintrideset let, brez dokončane srednje šole. Sodi v tisto trumo Slovencev, ki se niti ne zna postaviti za svoje pravice. Vsak mesec, včasih bolj, drugič manj redno, prinese domov malo več kot petsto evrov. Nekaj drobiža pade na osebni račun z otroškim dodatkom, 150 evrov ji je odštel na roko gostilničar, pri katerem je pospravljala sanitarije. Po ločitvi se je preselila iz Ljubljane, a je pazila, da je našla stanovanje v bloku, ki stoji v bližini železniške postaje. Še nikoli v življenju ni imela avta, dvomi, da ga kdaj bo. Kar pomni, živi iz rok v usta, takšno življenje, ki ni bilo še nikoli rožnato, ji je bilo položeno že v zibelko.

»Na prva štiri leta me vežejo zelo lepi spomini. Živeli smo v hiši, očka je bil nekaj posebnega. Imel je motor, moped, s katerim me je pogosto vozil po dvorišču. Jaz sem vriskala, on pa je bil ponosen name. Brat, ki je bil leto dni starejši, se je na smrt bal in se je šel zmeraj skriti, ko je zaslutil, da bi ga očka želel posaditi kraj sebe. Poleti, ko smo odšli na morje, sta se očka in mama nekaj prepirala. Kaj, ne vem, spomnim se le, da sta bila ves čas zelo glasna. Očka je šel plavat, nazaj pa ga ni bilo. Utonil je. Menda ga je zadel eden od motornih čolnov. Za to, da so ga umorili, trije fantje in eno dekle niso bili nikoli kaznovani. Izgovarjali so se, da ga v vodi niso videli,« pripoveduje Staša in nervozno lomi prste. Brskanje po preteklosti jo še zmeraj boli in ji privablja solze v oči.

Mama, ki je nenadoma ostala z dvema otrokoma sama, se je bolj slabo znašla. Pokojni mož je skrbel za plačevanje računov, otroka je vozil v vrtec, z njegovega bančnega računa se je odplačeval tudi kredit, ki sta ga vzela za adaptacijo hiše. Namesto da bi vzela vajeti v roke, se je smilila sama sebi, padla v hudo depresijo, začela je piti in ni bilo dolgo, ko sta bila otroka prepuščena ulici in dobrim sosedom, ki so – hočeš, nočeš – poskrbeli zanju, drugače bi se lahko še kaj zgodilo.

»Prišle so gospe s centra za socialno delo, brata so odpeljali v rejo, mene pa je vzela k sebi neka ženska, ime ji je bilo Marica, iz bližnje vasi. Do konca življenja ne bom pozabila brata, kako je stegoval roki proti mami, jokal, bil je ves zaripel v obraz, ko so ga tlačili v avtomobil. Mama pa je stala med vrati in gledala tja v tri dni. Ko me je Marica prijela za roko, da me bo odpeljala, se je mama obrnila in zaprla vrata za seboj, ne da bi kaj rekla. Po kakšnem mesecu je brat prišel nazaj. Družina, ki ga je vzela k sebi, je imela doma cel trop psov in mačk, on pa je bil alergičen na dlako, pa tega ni nihče vedel. Teden dni je bil celo v bolnišnici, ker je imel težave z dihanjem, a se je na koncu srečno končalo. Ne vem, kaj vse so obljubili Marici, da je nazadnje privolila in vzela k sebi tudi bratca. Ne morem povedati, kako sem ga bila vesela! Ponoči sva spala v isti postelji, držala sva se za roke, in če sem se kdaj obrnila na drugo stran, se je pričel jokati. Bila sem mlajša od njega, a sem se počutila, kot bi mu bila mama. Tudi potem, ko je šel v prvi razred, je zahteval, naj bom ob njem. V razredu je bilo vsega sedem otrok in učiteljica ni imela nič proti, če sem se, nisem še bila stara šest let, usedla v klop zraven brata, le tiho sem morala biti. Tako sem se mimogrede naučila branja in pisanja, in potem sem šla kar v drugi razred, ne da bi mi bilo treba še enkrat v prvega. Učiteljici sem se zdela zabavna, saj sem rada komandirala. Brat me je v vsem ubogal, to pa ji sploh ni šlo v račun. Marica je bila do naju zelo dobra, a kakšnega materinskega čuta ni imela. Nisva bila lačna, imela sva svojo sobo, tudi televizijo sva lahko gledala, če sva hotela, da sva ji le dala mir. Bila je vdova, njen sin se je oženil nekam v Dalmacijo, bolj poredko ga je videla, a še takrat, ko je prišel na obisk, jo je spravil v slabo voljo,« opisuje leta, ko je živela brez materine ljubezni.

Nekoč, bilo je ravno pred božičem, pa se je Stašina mama spomnila, da ima nekje otroka in da bi bilo dobro, če ju po več kot dveh letih spet vidi. Staša je skoraj ni več prepoznala, njen brat Bojan pa je, ko jo je zagledal, nemudoma stekel v svojo sobo in se skril pod posteljo. Bila je trezna in je zahtevala, naj gresta z njo domov, češ da bo sedaj ona sama skrbela zanju. Marica se je uprla, a ji je zagrozila, da bo poklicala policijo.

Otroka sta nekaj najnujnejših stvari stlačila v šolsko torbo, se poslovila od svoje 'tete' ter odcapljala za njo.

»Zdelo se nama je, da sva prišla v povsem tuj kraj. V hiši, ki je bila nekoč najin dom, je bilo razmetano, midva pa sva bila navajena na red in čistočo. Tudi smrdelo je po pijači, stranišče pa je bilo polno umazanih cunj, ki so silile izpod lijaka. Brat je planil v jok, mama ga je vzela v naročje, da bi ga pocrkljala, a se ji je izmuznil in se skril za moj hrbet. To je mamo zelo razkačilo, ulovila ga je in zlasala. Potem nama je ukazala, naj greva v sobo, da ne bova dobila večerje, ker sva poredna. Počasi sva se vzpenjala po stopnicah, upala sem, da bo šla za nama, a se to ni zgodilo. Na ves glas je navila radio, da se je strop tresel od neznosne glasbe, ki nama ni dala spati. V joku sva zaspala, še prej pa sklenila, da se naslednji dan vrneva k Marici. Žal je mama zaslutila najino namero, nikamor naju ni pustila. Sedeti sva morala za mizo, ona pa je razlagala, kako je svet krivičen, da je nihče ne mara in da je ena velika reva. Bratu ni dovolila oditi na stranišče, da se je potem polulal v hlače, zaradi česar ga je spet natepla. Gledala sem vanjo, molila sem, da se bom zdaj zdaj prebudila in bo spet vse tako kot takrat, ko je bil očka še živ. Pa ne toliko zaradi sebe kot zaradi brata, ki je bil ves prestrašen.«

Minili so prazniki, treba je bilo oditi v šolo, a Staša in Bojan sta še zmeraj čemela pri mami, v zaklenjenem stanovanju. Še sreča, da so v vasi novice hitro potovale od hiše do hiše, nekdo je sporočil naprej, da sta otroka izginila, prišla je policija, in ker nihče ni odprl vrat, so vlomili.

Otroka sta se stiskala pod odejo, kajti v hiši je bil strupen mraz, njuna mama pa je ležala pijana kot klada pod mizo in spala.

»Pozneje so mi pripovedovali, da so vaščani napisali peticijo, naj naju mama pusti pri miru. Pa se je tista ženska, ki je prišla s Centra za socialno delo, izmotavala, da te zahteve ne more podpreti, ker ima mati pravico do svojih otrok in podobne neumnosti, ki so bile skregane z realnoastjo. Na koncu so dosegli kompromis, da se mora iti zdravit. vrnila sva se k Marici. A ne za dolgo. Komaj leto dni sva ostala pri njej, kajti potem je prodala vse skupaj in se preselila k sinu v Dalmacijo. Odhod iz varnega okolja, kjer sva se z bratom dobro počutila, je bil grozen. Bojan je imel težave z mehurjem, vsakič, ko ga je bilo česa strah, se je polulal v hlače. Najina učiteljica je to vedela in je naredila vse, da za morebitne spodrsljaje ni nihče izvedel.«

(Se nadaljuje)