Sožitje Kranj

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 12. april 2018 / 18:59

V soboto je kranjsko društvo Sožitje praznovalo 50-letnico svojega plemenitega dela. V društvu se zbirajo osebe z motnjami v duševnem razvoju in njihovi sorodniki. Vodenje društva temelji na prostovoljstvu in brez požrtvovalnega dela posameznikov društva ne bi bilo, člani društva ne bi imeli tedenskih in rednih aktivnosti. Zagotovo bi bilo njihovo življenje precej manj kvalitetno. Velika zahvala vodstvu društva, državi, občinam in županom, ki podpirajo društvo, ter redkim posameznim podjetjem, ki na ta način delajo dobro. Prisotnih je bilo tudi nekaj pomembnih oseb javnega življenja. Ko so osebe z motnjo v duševnem razvoju začele nastopati, peti, plesati, recitirati, igrati, so vsem nam hitro padli kriteriji pomembnosti, uspešnosti, zadovoljstva in ukvarjanja z lastnimi problemčki. Večina nas je nemo opazovala nastopajoče. Marsikatero oko se je orosilo, nekateri so tiho jokali, večina pa smo premišljevali, kako je biti v takšnih situacijah. O tem nimamo pojma. Ploskali smo. Sam sem premišljeval o sebi in svoji družini. Občudovali smo trud organizatorjev in nastopajočih, njihovo veselje in zadovoljstvo. Iskreni so bili naši aplavzi.

Med poslušalci je bilo tudi veliko oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih sorodnikov iz cele Slovenije. Verjetno so se nekateri obiskovalci prireditve spraševali, zakaj jim je življenje dalo takšno preizkušnjo. Nihče ne ve. Ob pogovorih s starši teh oseb izvemo, da družine, ki so v celoti sprejele takšnega otroka, pripovedujejo celo o blagoslovu, ki je doletelo njihov dom. Težko si predstavljamo življenje takšne družine, če tega nismo izkusili. Osebe z motnjo v duševnem razvoju od nas ne pričakujejo pomilovanja. Pričakujejo, da so lahko del nas. Da se z njimi pogovarjamo, da jim namenimo del svojega časa, ko se srečamo. Nočejo biti izolirani, radi so med nami. Za skupnost so pomembni in radi prispevajo svoj delež. Toliko, kot pač zmorejo. Od nas se pričakuje večja odgovornost, da jih sprejmemo. Čeprav razumsko te osebe mnogo stvari ne dojamejo, pa zelo dobro čutijo. Mnogo bolj kot ljudje z visokim razumom. Neizmerna njihova prednost je iskrenost. Točno vedo, kje so sprejeti in kje ne. Točno vedo, kdo jih ima rad, in to nam tudi pokažejo. Ta iskrenost nas preseneti in vsaj občasno druženje z njimi nam odpre popolnoma druge vrednote. Ne potrebujemo sprenevedanja, lahko odložimo svoje maske, ni se nam treba dokazovati in gnati za neumnostmi, ki nam jih vsiljuje družba. Preprosto povedano: ob njih smo lažje človek človeku človek.

Družba pokaže svojo veličino in razvitost ravno pri najbolj ranljivih skupinah. Veliko je bilo že postorjenega, priložnosti je še veliko. Društva s trudom posameznikov živijo in delajo dobro. Škoda, da se več staršev z otroki z motnjami v duševnem razvoju ne odloča za sodelovanje s takšnimi društvi. S tem pomagajo svojim otrokom in sami sebi. Društva vabijo in nudijo pomoč. Odprimo njihova vrata.