Bohinjske podobe za ves svet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 29. oktober 2016 / 19:42

Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je bogatejši za stalno razstavo Izbrane podobe Bohinja. Ne, Bohinj ni kar tako, ampak je še kako zanimiv del naše domovine.

Bohinjska Bistrica – Pesem Oj, Triglav, moj dom so Bohinjske Rož'ce zapele v uvod v slovesnost ob odprtju stalne razstave Izbrane Podobe Bohinja. Slovenski očak, planine s planšarijami, slap Savica, cerkev sv. Janeza in številne druge podobe krasijo ta čudoviti košček naše domovine. Muzealci Gorenjskega muzeja, ki skrbijo tudi za vse muzejske točke v Bohinju, so bili postavljeni pred kar težko nalogo, kaj in na kakšen način iz tako bogatega okolja z izjemno naravno in kulturno dediščino izbrati za stalno razstavo, ob kateri bodo Bohinjci rekli, to smo mi, obiskovalci od drugje pa, aha, to so pa Bohinjci in njihov Bohinj. Zato bržkone tudi naslov izbrane podobe, kajti zbranega je še veliko več. Nova stalna postavitev je pravzaprav drugo poglavje, ki ga v zadnjem letu odpirajo v prenovljenem muzeju Tomaža Godca, po razstavah na temo prve in druge svetovne vojne v Bohinju v drugem nadstropju in preurejenem podstrešju nam odslej v prvem nadstropju hiše ponujajo celovit pogled na Bohinj in njegove ljudi. »Pobuda o prenovi je stara že več let, ko smo z njo uspeli tudi na razpisu ministrstva za kulturo, smo jo tudi začeli. Najprej je bilo treba temeljito prenoviti samo stavbo, potem pa smo se začeli pogovarjati tudi o novi vsebini,« je ob odprtju povedal župan Bohinja Franc Kramar in dodal, »veseli smo, da za vsebino kot strokovna institucija skrbi Gorenjski muzej, ki pri tem sledi tudi željam nas Bohinjcev. Čeprav naš muzej nastaja počasi in s tresočo roko, sem prepričan, da na najboljši način predstavlja nas in naše lepe kraje. Upam, da bodo obiskovalci muzeja to znali prenesti tudi naprej.«

Povzpnimo se v nadstropje na razstavo. 'Vod déva samo mačk pa ščira d´béva' govori star bohinjski pregovor, kar bi prevedli v 'Od dela sta samo maček pa sekira debela'. Tega in še kopico drugih iskrivih je objavila publicistka Minka Cvetkova, nekaj pa jih najdemo tudi na razstavi. Ena izmed soavtoric razstave Tatjana Dolžan Eržen ga poveže s težkim življenjem v preteklosti v Bohinju. Stari Bohinjci so že vedeli, kajti njihove kmetije so bile večinoma premajhne, da bi se preživeli samo s poljedelstvom in živinorejo. Zato so tudi rudarili, kuhali oglje, žebljarili, že pred stoletji so prodajali v Trst maslo, od konca 19. stoletja pa tudi sir ementalec. Menda je bilo pred dvesto leti v 24 bohinjskih naseljih kar 86 odstotkov kmetij, kjer so redili štiri tisoč krav domače pasme, v poprečju sedem krav na kmetijo. Zato se razstava tudi začenja s skrivnostnimi kosezi, srednjeveškimi zemljiškimi posestniki, in nadaljuje z značilnimi domačimi imeni večjih kmetij v Bohinju.

Na nasprotni strani se srečamo z ljudsko likovno umetnostjo, bohinjskimi freskami in poslikanimi skrinjami iz 18. in 19. stoletja. Predstavljene so fajfe, gorjuške čedre, znanega izdelovalca Viktorja Lotriča, začetki planinstva, ki vstopi v javnost s prvimi pristopi na Triglav po letu 1778. Občudujemo lahko veliko z zadnje strani osvetljeno stensko sliko delavcev, ki so kopali bohinjski železniški predor leta 1906. Na zanimiv način je predstavljen turizem do druge svetovne vojne in po njej. Le kdo ne bi prepoznal legendarnega plakata Marjanc Jemec za Kmečko ohcet in Kravji bal. Kako nas preseneti pogled v strop, kjer se vidimo v ogledalu, prav tako kot razglednice, ki so jih iz Bohinja v svet pošiljali turisti.

Zadnja soba je namenjena znanim Bohinjcem. Tu so likovni umetniki Ernst Stöhr, Janko Ravnik, Valentin Hodnik, Albin Polajnar in Črtomir Frelih, pa Bohinjci ali dolgoletni prebivalci Bohinja, pomembni na drugih področjih, kot sta literata Valentin Vodnik in Janez Mencinger, pa olimpijec Tone Mulej in pravnik in politik France Bučar. Eden izmed eksponatov je tudi njegov suknjič, v katerem je kot predsednik vodil prvi slovenski parlament. V sobi se srečamo še z njihovim avtohtonim običajem, otepanjem, zelo zanimiv pa je tudi del razstave, ki govori o upornosti in trmi Bohinjcev. Povsod so bili zraven, leta 1515 v velikem kmečkem uporu, 1872 so bohinjski kmetje pripravili sami svoj upor, leta 1923 so princu Pavlu tik pred slavjem smuknili sto kilogramov bohinjskih postrvi, leta 1955 pa so se novim oblastem uprli divji lovci. Ni bilo lahko z Bohinjci, brez njih pa tudi ne.

V muzeju načrtujejo naprej, za naslednje leto razstavo o bohinjskem železarstvu, želijo pa še zlasti predstaviti številne bohinjske znamenitosti. Pripravili bodo tudi arheološko razstavo. Naj dodamo, da so razstavljeni predmeti iz zbirke Gorenjskega muzeja, nekateri pridobljeni od Bohinjcev namensko za to razstavo.