Ob koncu življenja

Počasi se pripravljamo na praznik dneva mrtvih oziroma vseh svetih. Mnogo se vas pripravlja, da boste dodatno poskrbeli za grobove oziroma tako negovali spomin na svoje drage. Večerni sprehod po pokopališču nam omogoči drugačen vpogled vase, na soljudi, vrednote in življenje. Tisti, ki so že odšli, nam bi verjetno pripovedovali drugačni vrstni red vrednot in stvari, za katere se je vredno truditi.

Lahko zapišemo, da smo na pokopališču vsi na istem. Padejo vse maske, vloge, ki smo jih morali igrati, ni več akademskih naslovov in pomembnih poklicev. Kjer se imajo ljudje čas posloviti se s tega sveta, vedno pride do dviga človeškega dostojanstva. Priznavajo si ga končno tudi sami in tudi drugim, ki so ob njem. Zato si ljudje, ki odhajajo, tako zelo želijo urediti odnose z najbližjimi. Počasi in vztrajno izginjajo potrebe in želje po gmotnih dobrinah, na dan pa kar vrejo želje, da bi se spravili z ljudmi, ki so jim blizu.

V zadnjih dnevih življenja prihaja do intenzivne duševne in duhovne rasti. Kot da bi želeli nadoknaditi zamujeno. Mnogi ljudje se tik pred koncem opravičijo za slaba dejanja ali pa vsaj želijo, da komu povedo, kaj so naredili slabega in jim tega ni uspelo popraviti. Svoje preminule najbližje bomo gotovo v naslednjem tednu obiskali na pokopališčih. Povejmo jim, kar jim v času življenja nismo uspeli, oni pa nam bodo na svoj način pomagali.

Mi, ki smo pa še živi, pa izkoristimo tisto, kar nas učijo izkušnje umirajočih. Ni nam treba čakati zadnjih dni, da bi si dovolili lastno dostojanstvo. Sami do sebe imamo dolžnost, da se visoko cenimo, in imamo tudi pravico, da od drugih pričakujemo spoštovanje. Bolj ko bomo spoštovali sebe, bolj bomo lahko zahtevali spoštovanje drugih. Bolj ko bomo spoštovali sebe, prej bomo avtomatsko spoštovali druge. Če vemo, da smo v odnosih sitni, nervozni, zoprni, se le zavedajmo svojega vedenja. Le zakaj bi čakali zadnje dni življenja, da bi se nato opravičevali. Ne gre za to, da bomo ob koncu življenja prosili ali dajali odpuščanje. Gre za to, da si danes lahko z najbližjimi izboljšamo odnose in da se veselimo skupnega bivanja, ne pa da prispevamo večji del slabe volje v svojem zakonu, v družini, v soseščini.

Kratek čas sem delal na oddelku, kjer umirajo. Kdor je bil tam, je vedel, da bo kmalu umrl. Pri teh ljudeh se v zadnji fazi življenja poveča ponižnost pred vsem, kar biva. Tudi tega se lahko naučimo od umirajočih. Ponižnost ne pomeni, da nas bodo teptali, pomeni pa spoštovanje, da smo še živi, in pomeni tudi priložnost, da popravimo pri sebi (ne pri drugih), kar ne delamo dobro. Tako bomo bolj ponosni nase, da smo dobri ljudje. Edino dobrota šteje. In potem bo »manj strašna noč«, ko pride – pa saj je to le prehod.