Jesensko kolesarjenje po Istri

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Izleti GG / sreda, 19. oktober 2016 / 10:47

Za zaključek kolesarske sezone smo si panoramski kolesarji Gorenjskega glasa izbrali Istro. Jesen je najlepša ob morju, saj topla morska voda prijetno ogreva ozračje.

Našo traso smo začeli ob naravnem rezervatu Škocjanski zatok, kjer so nam prijazni uslužbenci Društva za opazovanje in proučevanje ptic postregli z rogljički. Na toplem soncu bi še kar sedeli, če nas ne bi čakalo celodnevno kolesarjenje. Najprej nas je čakalo iskanje pravih poti ob koprskih obvoznicah. Nobena navigacijska naprava ne pomaga, samo zdrava pamet in dejstvo, da mora biti prava pot nekje med morjem in obvoznico, kar pa za nas ni bil velik problem.

Parenzana

Prvič na naši poti smo zapeljali na kolesarsko pot Parenzana, ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železnice, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935 in je povezovala mesti Trst in Poreč. Pot je bila dolga nekaj več kot 123 kilometrov. Povprečna hitrost vlaka je bil zgolj 25 kilometrov na uro in za celotno traso so skupaj s postanki potrebovali sedem ur.

Kolesarjenje med Koprom in Izolo je bilo pravi užitek, saj smo vozili med morjem in cesto po poti, ki je rezervirana samo za kolesarje, tako nekako, kot smo bili navajeni na potovanjih ob rekah Muri in Donavi v Avstriji. No, že takoj ko smo pripeljali v Izolo, je pot bolj slabo označena, a na srečo Izola ni velemesto in smo zlahka našli hotel Delfin, kjer nas je prvič pričakal Janez s kombijem. Temperature so se namreč precej dvignile, nas pa je čakal prvi vzpon na hrib Belvedere. Zato smo odvečna oblačila pustili v kombiju. Kolesarjenje na Strunjanskem polotoku je nudil lepe poglede vse prek Gradeža do Karnijskih Alp v Italiji. Na drugi strani pa seveda na Strunjanske soline. Po strmem spustu smo se kar čez soline podali do naslednjega vzpona proti Fiesi, kjer smo si privoščili počitek ob dobrotah iz domače kuhinje, ki jih je pripravil Janez. Med počitkom so Marjana, Ana in Slavko celo zaplavali v morju, v tem letnem času je namreč morje še precej toplo v primerjavi z zrakom, ki se hitreje ohlaja.

Tartinijev Piran

V Piranu smo si ogledali Tartinijev trg s slavno Benečanko. V Tartinijevi sobi smo občudovali mojstrovo violino in njegovo posmrtno masko, prijazni skrbnik spominske sobe nam je na kratko povedal nekaj o življenju in delu slavnega violinista, ki je bil rojen v Piranu. Do Portoroža smo nadaljevali ob obali in kolesar mora imeti kar malo domišljije, če želi kolesariti po prometnih predpisih. Kolesarska pot se večkrat nenadoma zaključi in sploh ne veš, kam naprej. Brez večjih težav smo prišli do Lucije in se po lepo obnovljenem sprehajališču in plaži zapeljali do ribogojnice Fonda, ki je znana predvsem po gojenju brancinov. Ob Sečoveljskih solinah nas je lepo urejena pot vodila do državne meje. Hrvaški del Parenzane je bolj slikovit in lepše speljan kot slovenski, a je žal večinoma speljan po makadamu. Zato smo po prvem vzponu nekdanjo železnico zapustili in se usmerili proti Savudriji. V Umagu nas je pričakal Janez in nas potem vodil po stranskih cestah, sprehajalnih poteh do Novigrada. Srečno smo prišli v hotel Maestral. Po večerji pa še predavanje oziroma bolj pogovor o varnem kolesarjenju v skupini. Za konec smo zapeli še nekaj dalmatinskih pesmi.

Drugi dan

Po jutranji telovadbi in obilnem zajtrku smo pot nadaljevali ob reki Mirni. Ta pot je makadamska in menda je mestne oblasti namenoma ne želijo asfaltirati, ker bi se s tem povečal cestni promet po dolini reke, ki je sicer naravno zaščiteno območje. Mi smo kolesarili do križišča ob mostu Ponte Porton. Tu je bilo že v času Rimljanov pristanišče za barke, ki so plule po reki Mirni. Od tu so se že takrat vile poti do Vižinade, Buj, Buzeta, Kostajnice in Grožnjana, torej mest, ki so bila na vrhu bližnjih gričev. Torej smo tudi mi morali izbrati pot v hrib.

Grožnjan

Izbrali smo kar najbližji Grožnjan. Makadamska pot in strm klanec sta nam vzela nekaj moči, a smo jo nadoknadili med počitkom in sedenjem na soncu na eni izmed mnogih teras v mestu. Grožnjan je danes znan kot mesto umetnikov. Med obnavljanjem mesta so številne zapuščene hiše preuredili v slikarske ateljeje, galerije in druge objekte, namenjene kulturniški dejavnosti. Tako se v Grožnjajnu nahaja dvajset galerij in umetniških ateljejev, znana je tudi poletna mednarodna filmska šola. Tudi mi smo si ogledali lepote tega mesta.

Od tu je bila do Slovenske meje pot ves čas navzdol, kar je za kolesarje še poseben užitek. Pred Bujami nam je na teniškem igrišču Janez pripravil še slastno malico. V Slovenijo smo se skoraj vsi vrnili čez isti mejni prehod kot dan prej. Na poti do Izole sta nas čakala še dva prijetna spusta skozi tunele in vožnja med drevesnimi nasadi. Tako smo potovanje in tudi vsa letošnja kolesarska potovanja srečno zaključili v Izoli. Letošnjo sezono smo se torej štirikrat podali na kolesarjenje: po Beli krajini, ob Donavi, ob Muri in po Istri. Na koncu bi se rad zahvalil Janezu za odlično spremstvo in seveda gostom, ki ste nam zaupali in se z nami podali na kolesarska potovanja. Seveda vas tudi drugo leto vabimo, da se nam pridružite.