Medvoški župan s kolesom po Jakobovi poti

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / ponedeljek, 26. september 2016 / 23:00

Številni Slovenci so že prehodili Jakobovo pot. Letos pa se je nanjo podal medvoški župan Nejc Smole – zaradi pomanjkanja časa s kolesom, ki ga je dobil za darilo za trideseti rojstni dan. »To je bila zame najboljša izkušnja v življenju,« pravi Smole, ki sicer športno ni prav zelo aktiven.

Medvode – Medvoškega župana Nejca Smoleta ne uvrščamo ravno med tiste, ki so športno zelo aktivni. Letos pa si je zadal in uresničil poseben cilj: z dekletom sta se s kolesom podala po romarski Jakobovi poti. Izbrala sta 'francosko pot' (Camino Francés). »Z dekletom sva se letos odločila za malce drugačen dopust. Nisem znan kot kakšen športnik, prej obratno, zato je bil ta dopust res drugačen. Za cilj sva si zadala, da greva s kolesom po znani romarski poti, ki se začne pod Pireneji v Franciji in se zaključi v mestu Santiago de Compostela v Španiji. Večina se jih na pot odpravi peš, midva sva se za kolo odločila zaradi pomanjkanja časa,« je pojasnil Nejc Smole.

V trinajstih dneh osemsto petdeset kilometrov

Kolo je dobil za trideseti rojstni dan, ki ga je praznoval januarja letos. Na pot sta odšla maja, tako da časa za nabiranje kondicije ni imel veliko. »Po pravici povedano, sem se pripravljal zelo malo. Januarja, ko sem dobil kolo, sem si govoril, da imam še dovolj časa. Meseci pa so šli hitro. Torbe sem dal na kolo prvič šele na sami poti, prej nikoli,« je povedal. V trinajstih dneh sta prekolesarila 850 kilometrov. »Na dan sva prekolesarila med šestdeset in sedemdeset kilometrov. Najin cilj je bil, da si vzameva čas, si ob poti ogledava mesta in znamenitosti, da pot doživiva kot romarja. Večinoma sva spala v romarskih zatočiščih,« pravi. S seboj nista vzela veliko: dva kolesarska dresa, nekaj oblačil za popoldan za oglede, stvari za osebno higieno. Hrane v torbah ni bilo. Jedla sta ob poti. Navdušena sta bila nad čudovito okolico, nad kulturo in ljudmi, ki »te ogromno naučijo, ti vzamejo stran vsako skrb, utrujenost, bolečino«.

Fizično, pravi, pot ni bila tako naporna: »Nisva imela nobenih večjih težav. Prve dni je bilo nekaj bolečin v mišicah, nato pa čisti užitek. Ne bi rad dal potuhe nekomu, ki bere ta članek, da ni treba priprav. Vendar pa, če greš na pot z dobro voljo, s pozitivnim pristopom, si postaviš cilje po etapah, za en dan naprej, gre. Ena izmed ugotovitev je bila, da je sreča, da ljudje ne vemo, kaj nas v življenju čaka, da vidimo samo do konca dneva, do konca etape. Če bi nekje na tri četrt poti vedel, kaj me čaka, bi verjetno kolo že takrat postavil ob pot. Psihično sem se namreč pripravil, da je treba prvi dan čez Pireneje, da je velika višinska razlika, tudi 27 kilometrov vzpona. Nato pa nisem načrtoval, da je sploh še kaj vzponov in spustov. Pa jih je bilo, in to še kar nekajkrat. Ker načrtuješ iz dneva v dan, ni problema, hitro začneš uživati.«

Želja za prihodnje leto: s kolesom v Rim

Zanj je bila to velika izkušnja: »Najboljša v življenju. Želim, da bi to še kdaj ponovil.« Kar samo se je glede na njegov odgovor ponudilo vprašanje o naslednjem športnem izzivu. »Mislil sem, da ko bom prišel domov, bom kolo dal na stran, pa je prej obratno. Za tisto pravo kolesarjenje sicer ni bilo časa, zelo vesel pa bi bil, če bo pripravljenost tudi pri boljši polovici, če se prihodnje leto s kolesom odpraviva od doma v Rim. To je velika želja,« je zaključil.