Šundar na Žirovskem

Kreganje zaradi ljubezni

»Kolikokrat se mi je ponoči sanjalo, da tečem pred njim. Da me lovi z nožem v roki in s spačenim obrazom. Še leta in leta se nisem mogla znebiti njegove podobe,« je povedala Francka. V zaporu ga je obiskala samo enkrat. Mislila je, da se bo dalo z njim pogovoriti. Bilo je vse zastonj. Življenje je teklo naprej. Otroci so šli k sorodnikom, ker jih doma ni mogla krotiti. Delati so morali - prej in pozneje - vse življenje. »Sedaj sem že stara in ne bom več dolgo,« mi je rekla Francka. »Ampak to zgodbo o svojem življenju sem še morala nekomu povedati. Sedaj mi bo laže.«

Danes se velikokrat nasmehnem, ko mi nekateri, z globoko nostalgijo, pripovedujejo, kako je bilo nekoč vse drugače, da so ljudje bili bogaboječi, da so molili, hodili v cerkev, delali in srečno živeli. Šele potem, ko na dan privrejo zgodbe, se nostalgiki prebudijo in se začnejo zavedati, da je resničnost ponavadi drugačna od tiste, ki jo nosijo v svojem spominu.

Tako je N. ob nedeljah zelo rad zavil v gostilno. Tam se ga je napil in že po poti domov vpil, kaj bi rad z ženo počel. Pri hiši je bilo že sedem otrok in ženo je bilo strah osmega. Kljub majavim nogam, je vse popoldne tekal za njo, lovila sta se okoli hiše, njegovo rjovenje in zahteve po »moških pravicah« so se slišale še pozno v noč.

Včasih so bili fantje tudi namedeni. Pod oknom deklet so radi puščali lojtre, posebej še v soboto, saj so potem vsi, ki so šli v nedeljo k maši, vedeli, katero dekle je imelo nočni obisk. Toda neki oče ni bil prav nič kantent za kaj takega. Pod oknom svoje hčere je postavil perivnike in jih potresel z gnojem. Računal je namreč na to, da bo vsak telebnil po tleh, ker mu bo na gladki površini spodrsnilo. Toda fantje so se mu svojevrstno maščevali: od gnojnične jame proti vhodu v hišo so v poznih nočnih urah prekopali kanal, in lahko si mislite, kako se je gospodar počutil, ko so mu jutranje »dišave« udarile v nos.

Toda maščevanja s tem še ni bilo konec. Kajti oče je bil trmast in je želel imeti zadnjo besedo. Hčer je napodil spat k ženi, sam pa je po tistem stražil v njeni sobi. Čez nekaj časa so fantje spet prišli na obisk. Kakšno presenečenje so doživeli, ko se je na oknu prikazal grozeč očetov obraz! O tem, da je lestev nemudoma, brez milosti, porinil naravnost v gnoj, ni dvomiti. Ljudski glas pripoveduje, da je v marsikaterem zakonu zaškripalo, ker je mož preveč pil. Zgodilo se je, da so družinski gospodarji pustili celotedenski zaslužek v gostilni.

Tako je bilo pri neki hiši sedem otrok. Mož ni zdržal doma, kadar je v žepu začutil kakšen dinar. Ker se že več dni ni prikazal, ga je žena šla iskat. Po navadi je obstala pri vratih, ga z očmi poiskala v zakajeni gostilniški sobi in ko ga je našla, planila v jok. To je njenega moža zmeraj spravilo tako ob živce, da jo je premlatil kar v gostilni. Toda bogvarij, da bi ga pri tem »veselem« opravilu zalotila birtinja! Ročno bi ga prijela za vrat in ga vrgla čez prag!

Včasih je bila navada, da je moral župan prevzeti občinskega reveža in ga rediti iz občinske blagajne. Tako je nekoč ponudil streho tudi neki ženski, ki pa ni bila ravno pri pravi, pa še noseča je bila povrh vsega. (Ni se vedelo, ali z njim ali s financarjem.) Potem je zakurila v štantu in v požaru sta zgorela županova dva sinova. Ko sta se poskusila rešiti in je prvi nesel drugega na rami, se je nanju zrušil goreč tram.

Od tedaj pri hiši ni bilo več sreče. Pa še nekaj se je zgodilo: komando so vzele v roke ženske. Ljudje pa so potem govorili, da nosi njihov župan krilo, pod katerim je bore malo »uporabnega« . Možakarji so imeli tudi včasih zelo namazane jezike. Posebno taki, ki so se šteli »nekaj več«, so znali hitro zmešati preprosta dekleta.

Zelo znan je bil neki financar, ki je po Žireh rad zapeljeval mlada dekleta. Stanoval je pri družini, kjer so imeli tudi zalo hčer. Toliko časa jo je plavšal, da se je začela zanj zanimati, potem pa je izvedela, da je oženjen. Od vsega hudega se ji je zmešalo in je raje šla v vodo, kot da bi trpela ponižanje in razočaranje.