Sedmica: Sodobno suženjstvo

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. januar 2008 / 06:00

Do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja so stvari potekale kolikor toliko normalno, kar je mogoče imeti za približek naravnega; otroci so se med seboj družili in "zapravljali" čas z igranjem.

Igrali so se ravbarje in žandarje alias partizane in Nemce, med dvema ognjema, ate in mame, zdravnike, skakali ristanc, si kradli zemljo, plezali po drevesih in pri tem trgali hlače ter razbijali nosove, fucali, zbirali potiskane prtičke in tako naprej iz dneva v dan in najmanj pet ur na dan. Prek igre kot socialne kategorije so spoznavali družbeno resničnost in urili svoj značaj. V osemdesetih pa se je začelo: Jet Pac, Pirates, Commando, Leisure Suit Larry, King's Quest, Space Quest in podobno, Sketch Fighter, pa vse do Second life (po kranjsko drugo življenje, ki ga igra in živi že več kot dva milijona otrok in odraslih) in World of Warcraft ter Call of Duty, ki sta postali super uspešnici.

Samo v Združenih državah Amerike in v Kanadi naj bi se na trgu z video igrami letno obrnilo osemnajst milijard dolarjev. To ne pomeni nič drugega, kot da postajajo lastniki (komercialno uspešnih) video iger bajno bogati, otroci, ki so jim igre v prvi vrsti namenjene, pa sodobni sužnji. Svetovne organizacije, ki menda bedijo nad pravicami otrok, dogajanje opazujejo z zaprtimi očmi.

Zasužnjevanje otrok z video igrami je večplastno, posledice pa so nepredvidljive. Tako na osebni kot tudi na družbeni ravni. Otroci, ki ure in ure in iz dneva v dan čepijo pred računalnikom ter komunicirajo z navideznim svetom, niso prikrajšani le za druženje z vrstniki, ki so iz pravega mesa in iz prave krvi, pač pa za resničnost nasploh; prikrajšani so za solze in za smeh, za razbita kolena, za razvoj lastnega domišljijskega sveta, za nabiranje življenjskih izkušenj, za soočenje s strahom in s pogumom, za resnico in za laži in za vse druge finese in odtenke resničnosti.

Otroci, ki se večino prostega časa družijo z virtualnimi prijatelji in junaki, postanejo od video iger tako odvisni kot, denimo, odrasli od rulete, sociološka in psihološka znanost pa na vprašanje, kako pozdraviti odvisnika, starega osem, sedem ali samo šest let, nima odgovora. Poleg tega, da je pri otrocih, zasvojenih z video igrami, vprašljiv psihosocialni razvoj, je v nevarnosti tudi njihov fizični razvoj, kar je svojevrsten izziv za medicinsko stroko in znotraj nje za ortopedijo.

Se pravi, na problem sodobnega zasužnjevanja otrok in posledic tega zasužnjevanja bi morali imeti odgovor tako sociologi, psihologi in ortopedi kot tudi svetovne organizacije, ki naj bi delovale v dobro otrok. Odgovora nimajo ne eni, ne drugi, ne tretji. Še najbolj žalostno v zvezi z resnico virtualnega sveta pa je dejstvo, da starši zasužnjevanje svojih otrok opazujejo z zaprtimi očmi in ga brezskrbno dopuščajo.

Zanimivo je, da Slovenija, ki se ima za napredno, demokratično in socialno državo, pri vseh tisočih in tisočih zaposlenih birokratih ne premore enega samega varuha otrokovih pravic. Varuha, ki ne bi eksplicitno izpostavljal, recimo, pravic romskih otrok, ampak pravice vseh otrok do »naravnega« odraščanja in vsakodnevnega druženja z vrstniki.