Razmisleki o sebi in okolju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 20. september 2016 / 10:59

Jutri zvečer bodo v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki odprli razstavo del Nejča Slaparja z naslovom Izrazni eskapizem Nejča Slaparja.

Škofja Loka – Zagotovo eden prepoznavnejših gorenjskih likovnih ustvarjalcev Nejč Slapar je na slovenski likovni sceni prisoten že vse od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoja dela, največkrat gre za aktualno umetniško produkcijo, redno predstavlja tudi na samostojnih in skupinskih razstavah. Lani smo si v Galeriji Mestne hiše v Kranju ogledali pregledno razstavo ob njegovi sedemdesetletnici, tokrat pa so ga k razstavljanju povabili v Loškem muzeju. Z namenom. Prihodnje leto bodo v Mariboru pripravili pregledno razstavo pop arta na Slovenskem, Gorenjsko bo med drugimi zastopal prav Nejč Slapar. Jutri, v sredo, 21. septembra, ob 19. uri, bodo v Galeriji Ivana Groharja tako odprli razstavo del iz Slaparjevega izrazito raziskovalnega umetniškega obdobja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Predstavil se bo s serijo risb in nekaj filmi, ki so prav tako nastali v tistem času.

V prvem galerijskem prostoru bo na ogled cikel enaintridesetih slik z naslovom Knjiga mojih dni, ki je nastal leta 1976 in bil doslej razstavljen le enkrat, leto kasneje v Prešernovi hiši v Kranju. »Na prvi sliki sem v prispodobi metulja na zadnji sem pribit na križ, na vseh risbah vmes pa so moji avtoportreti, ki ponazarjajo izseke iz mojega življenja in utrinke mojih misli v tistem času. Avtoportreti so postavljeni v okolje takratnega časa, kakor sem ga občutil. Gre za risbe manjšega formata v tehniki s tušem na papir. Risba je minimalistična, portreti so grafično obdelani z elementi pop arta,« pojasnjuje Nejč Slapar in dodaja, da je šlo za obdobje, ko je veliko razmišljal o svojem življenju do takrat in tudi o družbi, v kakršni živi. Zato v risbah zasledimo tako erotiko kot urbanizacijo okolja s številnimi novogradnjami bodočih blokovskih naselij in s tem izginjanjem stare krajine. »Neke vrste predhodnica tega stripa je bila serija hiperrealističnih črno-belih slik velikega formata s tematiko nedotaknjene narave in propadajoče ruralne krajine v Poljanski dolini in na Sorškem polju, s podrtimi kozolci, starimi vodnjaki ...« o svoji intimistični refleksiji okolja in sprememb kot znaku minevanja razmišlja Slapar, ki v razstavljeni seriji risb predstavlja takratno refleksijo svojega življenja. Figura v podobi avtoportreta nastopa kot opazovalka lastnega življenja. Ob razstavljeni seriji bo na ogled še digitalni print, barvno obdelana povečava ene izmed risb. Slaparjevo najnovejšo ustvarjalnost predstavlja velika modularna slika, sestavljena iz 192 manjših elementov, ki tvorijo celotno sliko.

»Njegova likovna izkušnja povezuje klasična modernistična likovna izhodišča (konstruktivizem, op art, pop art) s sodobnimi vizualnimi praksami, Slapar izhaja iz grafičnega oblikovanja, vendar ločnica med avtorjevim slikarskim in grafičnim pristopom ni tako izrazita kot pri drugih slovenskih likovnih ustvarjalcih njegove generacije. Slapar ta dva različna pristopa mojstrsko prepleta in nadgrajuje ter zelo samosvoje vnaša v slikarstvo grafične prijeme in tematike,« ob Slaparjevi umetniški praksi razmišlja kustos in umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič. O drugem delu postavitve pa dodaja: »Razstavo dopolnjujeta še dva kratka umetniška filma, ki jih je Nejč Slapar posnel v sredini sedemdesetih let v Kranju in njegovi okolici. Vsebina filmov marsikaj pove o inspirativnih umetniških vzgibih in afinitetah avtorja v času pred štiridesetimi leti, pokaže pa nam tudi konkretne motive iz urbane in polurbane krajine, ki so ga kot ustvarjalca (v vlogi režiserja, kamermana in scenarista) intrigirali in navduševali.« Po Nejčevih besedah so bili tudi filmi iz tistega časa nekakšna podlaga za kasnejšo likovno fazo. »V filmu Rdeča kapica sem recimo risbe vključil kot fragmente v posamezne kadre filma. Filme prav tako povezuje ena in ista poanta, pot skozi življenje,« pojasni Nejč Slapar in se ob tem spominja, da je bilo snemanje filmov prava gverila. Vsi nastopajoči so sodelovali volontersko, edini profesionalec je bil snemalec Janez Hrovat. Filme sicer hrani Filmski arhiv Slovenije, ki je takrat posnete na 16-milimetrski film tudi posodobil oziroma digitaliziral. Filmom je dodana tudi glasba, v enem Nejča Slaparja, drugih dveh pa tolkalca Zlatka Kaučiča. Za produkcijo in snemanje je poskrbel Iztok Zupan.