Predolgo zamolčani!

Leta 1945 so umorili zakonca Hribar. Leta 2010 je Drago Jančar napisal knjigo o zadnjih lastnikih gradu Strmol. Leta 2015 se je predsednik države opravičil za to grozodejstvo. Letos so v Gorenjskem muzeju odprli razstavo o Radu in Ksenji Hribar. Kot kaže, je država res zmogla preseči ideološko razklanost in vendarle začela konkretne postopke za dostojen pokop umorjenih med in po drugi svetovni vojni. Vsako življenje je sveto in veličina vsakega življenja močno presega vrednotenje, ki ga lahko da človek. Zato si vsakdo, ne glede na ideološko prepričanje, zasluži, da ga dostojno pospremimo s tega sveta. Hvala modrim ljudem za vztrajen in nesebičen trud, da bi končno začeli krpati te osebne in narodove rane. Tisti, ki ne odobravajo teh dejanj, preprosto nimajo pravice siliti še živečih ljudi v nadaljevanja trpljenja.

Danes si ne moremo predstavljati groze, ki se je dogajala med in po drugi svetovni vojni. Vzeti življenje toliko ljudem je neopisljiv zločin in prav je, da povemo, da je to zločin. Brez olepševalnih besed in brez molka. Najhujše je bilo za ljudi, ki so izgubili življenje. Morda pa še hujše za njihove sorodnike, ki niso smeli niti jokati, kaj šele izžalovati teh tragedij.

Tisto, kar danes vemo, je dejstvo, da se vse te grozote, tragedije, mučenja prenašajo na nove generacije. To trpljenje ne izgine. Grozni strahovi pred smrtjo, trepetanje za svoje preživetje in preživetje otrok, kdo bo stopil v hišo, ali me bodo izpustili, ali bom še videl domače, kam me peljejo, ne, ne, saj sem še tako zelo mlad … Vse to nosimo prihodnji rodovi. Sorodniki pobitih vedo povedati, kako čudno jim je odleglo, ko so začeli hoditi na grobišča, kjer so umirali njihovi ljudje. In kako blagodejne so bile in so maše, ki se darujejo za te žrtve. Tuzemsko trpljenje mora biti nagovorjeno, da se začne zmanjševati. Zaključek življenja pa mora biti še blagoslovljen, da se lahko umrli poslovi in mi od njega.

Pogosto pri delu z ljudmi ugotavljamo posledice med- in povojnih dogodkov. Ljudje doživljajo tesnobe in panične napade, strahove, ki jim ne znajo dati imena in prostora, vzgibe za nasilje kljub približno urejenim odnosom, zagrenjenost, ki se vleče v celem rodu, cel rod zboleva ali se mu dogajajo nesreče, zlomi, težki dogodki pridejo kar sami od sebe. Ne vemo, ali je to v manjšem ali v pretežnem delu posledica težke preteklosti. Vemo pa, da se pritisk v človeku začne zmanjševati, ko si dovoli in si upa govoriti o travmah, ki so jih preživeli njegovi predniki.

Zdi se, da smo v Sloveniji končno začeli na medsebojno spoštljiv način odpirati te teme in razbremenjevati sebe in svoje otroke te dediščine. Hvala g. Tinetu in ge. Spomenki Hribar, g. Dežmanu, predsedniku države, nadškofu, g. Jančarju, vseposvojitev.si in še mnogim, ki želite naš narod razbremeniti težkih zgodovinskih dogodkov.