Profesor na Stanfordu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 27. avgust 2016 / 14:50

V senci medijskega navdušenja nad uspehi naših olimpijcev je ostala še ena prestižna novica: da je bil šestintridesetletni rojak in strokovnjak za računalništvo Jure Leskovec izbran za rednega profesorja na Stanfordu. Kaj to pomeni?

Učeno in podjetno

Na lestvici najprestižnejših univerz na svetu, ki jo ureja revija Time, je stanfordska univerza letos na tretjem mestu, pred njo naj bi bili samo univerzi Harvard in Massachusetts Institute of Technology (MIT). Ko sem izvedel za nov uspeh profesorja Leskovca, se mi je zdelo to še posebno imenitno. Ko je bil ob začetku poletja 2013 krajši čas doma, me je na to opozoril dr. Alojz Demšar, tudi sam univerzitetni profesor, in sva z njim naredila obsežen intervju, izšel je v Žirovskem občasniku (št. 43, str. 13–29). Pod pomenljivim naslovom: Internet je velikanski teleskop za opazovanje družbe in zakonov v odnosih med ljudmi. Na gorenjskem jugu imamo tega mladega in podjetnega znanstvenika, ki se največ ukvarja z računalniškimi analizami velik količin podatkov, nekoliko tudi za svojega. Doma je sicer v bližnjem Šentjoštu, njegova stara mama pa je je bila iz vasi Račeva v žirovski občini. Ko je hotel rojakom v Šentjoštu razložiti, kaj pomeni Stanford, je uporabil nogometno primerjavo. »Počutim se kot nogometaš, h kateremu pride Real Madrid in ga povabi v svoje moštvo. Če si resen fuzbaler, ne moreš reči: 'Ne, jaz bom raje igral doma v prvi slovenski ligi.'« Posebnost univerze Stanford je tudi v tem, da ni nekje nad oblaki, ampak je ustvarjalno povezana z okoljem, sodeluje z velikimi in malimi podjetji, ki so prav v vrhu razvoja na svojem področju. Gotovo je vznemirljiv občutek, če veš, da lahko s svojim delom do neke mere usmerjaš razvoj. Ta občutek je Jure izrazil tudi v naslednjem odgovoru na vprašanje, ali kaj sodeluje z industrijo. »Seveda. Zdaj /leta 2013, op. M. N./ delamo pri velikem projektu s Volkswagnom. Zanima nas, kako socialna omrežja pripeljati v avto in narediti vožnjo bolj zanimivo. Kako voznike med vožnjo spodbujati k vožnji po predpisih, k bolj varčni vožnji. Dobili smo golfa, vanj instalirali računalnik, sledi demonstracija v Nemčiji. Delamo tudi s Facebookom, Twitterjem in z LinkedInom, socialnim omrežjem za zaposlovanje. Trenutno delamo tudi s pravniki. Imamo podatke o več kot dveh milijonih sodnih primerov, ki jih analiziramo, da bi videli, kako dobro se sodniki odločajo. Radi bi sodnikom pomagali, da bi bile njihove odločitve pravičnejše in še boljše. Tu se že pogovarjamo, da bi naš sistem začeli uporabljati sodniki v zvezni državi New York. Delamo tudi z zdravniki. Računalniško obdelujemo sedemnajst milijonov zdravniških kartotek. Radi bi razumeli, kakšni so medsebojni vplivi raznih bolezni in zdravil in kakšne nevarne stranske učinke imajo posamezna zdravila. Analiziramo več kot dva milijona ljudi, tako bomo opazili še tako majhne in neverjetne stranske učinke … Sponzorira nas Boeing, za katerega delamo analizo socialnih medijev. Zanimivo je tudi vprašanje, ki spominja na socialni inženiring: kako v neko okolje uvesti sistem nagrajevanja, ki bo spodbujal ljudi k lepemu obnašanju. Kar koli že pomeni 'lepo'. V neki spletni skupnosti nekateri sprašujejo, drugi odgovarjajo. Vprašanje je, kako v tem početju nagraditi tiste, ki postavljajo prava vprašanja, in tiste, ki dajejo dobre odgovore. V teh rečeh se dogaja velika revolucija.«

Dolini: Silicijeva in šentflorjanska

Profesorja Leskovca sem vprašal tudi, kakšno je vzdušje v njegovem kalifornijskem delovnem okolju. Odgovor: »Silicijeva dolina okrog Stanforda je zelo unikaten del sveta. Sem se zgrinja energija celotnega sveta. Tu ni nezadovoljnih ljudi. Če kdo na vprašanje, kako je v službi, ne reče, da je super, ga pogledaš in rečeš: 'Zakaj je pa ne zamenjaš!?' Priložnosti je toliko, da ne najdeš črnogledega človeka. Mogoče, da so tudi taki, morda ne vzdržijo in gredo sami stran. Sicer pa prevladujeta veselje in navdušenje, čutita se na vsakem koraku.« Pozabil sem ga vprašati, kaj storiti, da bi vsaj nekaj od tega vzdušja prenesli iz Silicijeve še v dolino šentflorjansko. A to vprašanje bi bilo najbrž tudi zanj pretežko.

Igre so odigrane

»To so bile čudovite olimpijske igre v čudovitem mestu. Zadnjih 16 dni je združena Brazilija pomenila pravi navdih za celoten svet. Te olimpijske igre so pustile močan pečat za vse naslednje generacije. Zgodovina bo govorila o Riu pred olimpijskimi igrami in o precej izboljšanem Riu po koncu iger. Za vedno boste v naših srcih. Prišli smo kot gostje, odhajamo kot prijatelji.« Tako je Thomas Bach, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja in olimpijski prvak v sabljanju iz Montreala leta 1976, sklenil prve olimpijske igre v Južni Ameriki. Konec dober, vse dobro.