Morje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 16:44

Še vzdihljaj ali dva in počitnice bodo za nami. Večina konča z dopustom po 15. avgustu. Tudi srednješolski učitelji se tedaj vrnemo v šolo. Imam problem z dopustom. Preveč ga imam in vedno znova starega prenašam v novo šolsko leto. Verjetno je težava drugje. Z dodatnim delom pridobim dopust, ki ga nikakor ne morem izrabiti. In tako imam lahko dodatni teden dopusta v avgustu, ko je večina profesorjev že v šoli. Ni dopusta brez morja in tako morske radosti uživamo šele sedaj. Letos se potepamo po Kamenjaku. Vsako leto znova občudujem hrvaško morje, obalo in otoke, ki so tako čudovito lepi. Ni čudno, da sem prihaja domala vsa Evropa. Letos je še posebno dobra sezona, ko se ljudje izogibajo Bližnjega vzhoda in južnega Sredozemlja. Ne vem, kaj v človeku vzbudi pogled na morje. Morda neskončnost obzorja, nekaj, kar se ne konča, kjer se misli sprostijo in skrbi izpuhtijo. Tudi reke ali jezera nam dajo občutek svobode, vendar je morje neskončno. Ob zajezeni Vltavi so Čehi pravili, da je to njihovo morje. Takoj naslednji hip je domačinka, ki nam je oddala apartma, izjavila, da to ni to. Ko so bili otroci majhni, smo hodili na morje k vam, na Krk. Tedaj je bilo to še k nam. Gotovo tudi nam spomini na otroštvo pričarajo hrvaško morje v lepoti in idili, ki se nam je zasidrala v dušo in podzavest. Kopali smo se že v mnogih drugih morjih, pa sta Dalmacija in hrvaška obala v celoti 'zakon'. Prvič pobliže odkrivam Kamenjak. S šolo v naravi sem bila v Banjolah in v koloniji na Stenjaku. Morje mojega otroštva je bil Poreč z okolico, s svojimi otroki smo hodili v Dalmacijo. Najbolj nam ustreza kamp, ker je največ svobode in gibanja na prostem. Zjutraj kolesarjenje ali sprehod, potem plavanje, branje knjig pa kuhanje in karte, igre z žogo in to je to. Premalo časa preživimo na morju, da bi si omislili lasten čoln ali srf. Za kakšen dan ga najamemo. Ne manjka pa seveda nepogrešljivo: opazovanje morja, sonca, ki vzhaja, in večernega sonca, ki pade v vodo, in potem pride ven luna. Ista je kot pri nas, pa je vendar na vsakem kraju sveta malo drugačna. V hribih se svetloba odbija od sten in skal, na morju plapola na morski gladini in ob reki je zopet drugače. Pa me vendar na Kamnenjaku nekaj moti. Prah. Kako to, da lepe narave ne zaščitijo bolj? Večina se do lepih zalivov pripelje po kopnem, mnogo tudi po vodi. Za vstop z avtom je treba plačati. Imajo urejene kolesarske in pešpoti. Koliko manj prahu bi se dvigalo v zrak, ko bi območje zaprli in uvedli javni prevoz, morda celo z električnim avtobusom. Po lepi naravi se podajte peš, s kolesom ali z organiziranim prevozom. Pogosto pa lokalni mogotci vidijo zaslužek in omejitev vstopa v parkirnini ali vstopnini, to pa je tudi vse. Ah, kaj bi se nad tem čudili na tujem, saj pri nas ni nič drugače.