Jahanje – rekreacija za dušo in telo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 25. avgust 2016 / 16:47

»Kdor aktivno jaha, ve, kakšne bolečine v mišicah so lahko že po polurnem treningu dresure. Inštruktorji pogosto slišimo komentarje, kako je jahanje enostavno, saj samo sediš in že gre. Kam gre in kako gre, je pa druga stvar,« pravi Katja Močnik iz Konjeniškega centra Lava, kjer poteka tudi hipoterapija za otroke s posebnimi potrebami.

Medvode – Jahanje je vse bolj pogosta oblika rekreacije. Zanj se odloča vse več otrok pa tudi odraslih. Kako se ga lotiti in kaj pridobimo, smo vprašali Katjo Močnik iz Konjeniškega centra Lava v Žlebeh (na Šijah). Med »jahači« so pri njih tudi otroci s posebnimi potrebami. Hipoterapije vodi Andreja Hlebec. Sodelujejo s Sončkom, gorenjskim društvom za cerebralno paralizo.

Učenje se začne na lonži v krogu, na teren kasneje

»Jahanje je odlična rekreacija, tako za telo kot za dušo. Vključene so vse mišice, še zlasti hrbtne in trebušne ter mišice nog. Kdor aktivno jaha, ve, kakšne bolečine v mišicah so lahko že po polurnem treningu dresure. Inštruktorji pogosto slišimo komentarje, kako je jahanje enostavno, saj samo sediš in že gre. Kam gre in kako gre, je pa druga stvar. Pri jahanju je pomembno učenje pravilnega seda na konju, vodenja konja in koordiniranja ravnotežja. Delamo torej na tem, da smo za konja čim manj moteči, in se učimo čim manj jahati z rokami in čim več s sediščem in nogami. Jahanje vključi celotnega človeka, ker nimaš časa misliti še na druge stvari in se moraš osredotočiti le nase in na konja, medtem pozabiš na vse težave in probleme, ki te pestijo čez dan. Konji resnično vso pozornost preusmerijo nase – in zato pravimo, da je to terapija za dušo in telo,« pravi Katja Močnik. Jahanje priporoča vsakomur, ki si želi preizkusiti nekaj novega, nekaj, kar zaposli telo in duha: »Jahanje priporočam za otroke, sploh tiste, ki imajo težave s koncentracijo, pa tudi za odrasle, ki si želijo poskusiti nekaj novega ali imajo določene težave (npr. depresijo ...).« Na vprašanje, kako pogosto naj bi jahali, odgovarja: »Če želimo športno jahati zaradi kondicije – vsaj dvakrat tedensko, za otroke je primerno enkrat tedensko, glede na starost otroka pa od 15 minut za najmlajše na primerno ozkem poniju do 45 minut za malo večje otroke.« Napredek, pravi, je na začetku, ko poteka učenje osnov in tehnike, hitro viden: »Ko pa pridemo do malo težjih stvari, kot so vodenje konja, občutek za določenega konja, naslon in samostojno jahanje, lahko traja kar nekaj časa, tudi let, da smo sposobni iti s konjem na teren. Do tega pride po okrog petdesetih urah jahanja v maneži, odvisno od posameznika.« Močnikova nam je pojasnila, da se jahanja začnemo učiti na lonži, desetmetrski vrvi, in sicer v krogu, da inštruktor lažje vidi in oceni jahača in njegovo držo na konju. Po približno petih do desetih urah na lonži jahača spustijo v maneži in jaha v manjši skupini, da se nauči koordinirati svojo držo na konju v različnem gibanju konja in pri zavojih. »Ko osvoji vse hode (korak, kas in galop) in ko zna konja zaustavljati, jahati zavoje in prehode, se dogovorimo, ali jahač želi opravljati izpite Jahač 1 za začetnike in Jahač 2 za napredne jahače in tiste, ki bi želeli jahati na terenu,« je še pojasnila.

Hipoterapija: zdravljenje s pomočjo konja

V Konjeniškem centru Lava potekajo tudi hipoterapije, ki jih obiskujejo osebe iz cele Gorenjske pa tudi iz Ljubljane. Izvaja jo hipoterapevtka Andreja Hlebec. »Hipoterapija je oblika medicinsko-fizioterapevtskega zdravljenja s pomočjo konja. Konj pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibanja v koraku. Tridimenzionalno gibanje konja z več kot sto impulzi v minuti se prek njegovega hrbta prenese na medenico jahača in od tu na druge dele telesa,« je pojasnila. Obiskujejo jo osebe z različnimi težavami. »Hipoterapija je namenjena osebam z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema (cerebralna paraliza, multipla skleroza, diskinezija, ataksija …), boleznimi gibalnega sistema, genetskimi motnjami (npr. Downovim sindromom), ortopedskimi mo­tnjami, osebam, ki potrebujejo rehabilitacijo po nezgodnih možganskih poškodbah pa tudi po možganski kapi,« pravi. Praviloma se izvaja od otrokove starosti štirih let, izjemoma tudi pri mlajših, vendar je v tem primeru treba prilagoditi velikost konja. Primerna je tako za otroke kot za starejše. » S hipoterapijo uravnavajo mišični tonus (sprostijo povišanega in gradijo centralni mišični tonus), izboljšajo ravnotežje, koordinacijo in reakcijske sposobnosti, povečajo gibljivost medeničnega dela, izboljšajo držo in simetrijo telesa, izboljšajo zaznavne motnje gibanja (zavedanje telesa, prostora, globoka senzibiliteta), jahanje pa vpliva tudi na razvoj emocionalno-kognitivnega področja: izboljša koncentracijo, motivacijo in pripomore k sprostitvi in dobremu počutju,« je povedala Andreja Hlebec.

Razlika med običajnim jahanjem in hipoterapijo je precejšnja. Hlebčeva po­jasnjuje: »Pri običajnem jahanju se uporablja sedlo, pri hipoterapiji pa samo podsedelnica s podsedelnim pasom. Hipoterapijo izvajamo samo v koraku, ne uporabljata se kas in galop. Pri hipoterapiji sta vedno prisotni vsaj dve osebi, vodič konja in fizioterapevt, pri jahanju le inštruktor. Največji poudarek je na pravilnem gibanju osebe, ki je na konju, vzpostavljanju ravnotežja, pravilnem sedu, sproščanju ...«

Napredek pri drži, ravnotežju ...

Največji rezultati se kažejo pri izboljšanju drže telesa, izboljšanju ravnotežja, dvigu centralnega tonusa in s tem izboljšanju sedenja in hoje. »Velikokrat s tem, ko premagajo strah na konju, premagajo tudi strah pred drugimi stvarmi, osebami, živalmi. Vsi otroci nam ostanejo v spominu in pri vsakem je opazen napredek, pri nekaterih bolj na gibalnem področju, pri drugih na duševnem področju, odvisno tudi od težav, ki bolj izstopajo,« opaža.

Hipoterapija je še vedno samoplačniška. Sonček, gorenjsko društvo za cerebralno paralizo, s katerim že dlje časa sodelujejo, jo svojim članom sofinancira.