Letel bom, dokler bom lahko

Eden od pionirjev jadralnega padalstva pri nas, Sandi Marinčič, je človek presežkov. Z jadralnim padalom mu je uspel skok iz balona in ponoven pristanek nanj, bil je prvi, ki je pristal na Triglavu, skupaj z Vlasto Kunaver pa je opravil skok s himalajskega sedemtisočaka Trisul.

Čeprav je človek, ki je tako v vlogi jadralnega padalca kot izdelovalca padal najpomembneje vplival na razvoj tega športa pri nas, je o Sandiju Marinčiču v medijih presenetljivo malo zapisanega. Tudi v času največjih podvigov mu je bila pozornost medijev vedno odveč in še danes najbolj uživa v zraku s pogledom na vrhove, kot ga vidijo ptice.

Ne mara označevanja svojih dosežkov s pridevniki ekstremno ali adrenalinsko. »Nekomu, ki to spremlja z distance, se lahko zdi ekstremno, a v resnici so takšni podvigi obvladljivi z veliko znanja in izurjenosti,« pravi Marinčič.

Sandi se je sprva ukvarjal z alpinizmom in s padalom skakal iz letala, saj jadralno padalstvo še ni bilo razširjeno. Med plezanjem v Franciji je videl, kako se spuščajo padalci, in po nebu zaman iskal letalo, iz katerega so skočili. »Šele čez dva dni sem izvedel, da je šlo za jadralne padalce in da so poleteli s hriba. To je bilo takrat nekaj povsem novega,« se spominja Marinčič, ki se je kmalu zatem v jadralnem padalstvu začel preizkušati še s padali za skoke iz letala.

Najvarnejši način sestopa s sedemtisočaka

Prvo komercialno jadralno padalo je na trg prišlo leta 1986, že leto kasneje pa je Sandi Marinčič s tedanjo ženo Vlasto Kunaver poletel s 7120-metrskega Trisula v Himalaji, s čimer je Kunaverjeva postala prva ženska, ki je kdajkoli poletela s takšne višine. »To je bil takrat najvarnejši način sestopa v dolino. Midva sva polet opravila v dvajsetih minutah, preostali člani odprave pa so se spuščali še dva dni in doživeli še nesrečo.«

Ljubezen do jadralnega padalstva je kmalu prerasla ljubezen do alpinizma. Ker sta imela sprva le eno padalo, ta pa si je bilo težko privoščiti, sta si z ženo Vlasto drugo padalo naredila kar sama. »Kupila sva jadrovino, iz katere je Vlasta sešila padalo. Kmalu nato pa sva dobila naročila prijateljev padalcev,« se Sandi spominja začetkov podjetja Kimfly, ki sta ga ustanovila skupaj z Vlasto Kunaver in še danes deluje v Vodicah. »Izdelujemo gorska padala, ki jih nosiš v hrib in morajo biti zato čim lažja. Vsa moja oprema za jadranje je težka tri kilograme,« dodaja Marinčič. »Slovenski kupci veliko dajo na znamko, Avstrijci pa so bolj pragmatični in raje kupijo cenejše padalo, saj bistvenih razlik med proizvajalci danes ni več. Vse je v tem, koliko imaš denarja za marketing.« Danes veliko energije vlaga v razvoj in testiranje reševalnih padal, ki se jim v preteklosti ni posvečalo veliko pozornosti.

Vrhunski dosežki na robu regularnega

Marinčič pa se zgolj z vlogo podjetnika ni zadovoljil in je v preteklih treh desetletjih opravil še nekaj odmevnejših skokov. Med drugim je bil prvi, ki je pristal na vrhu Triglava. »Kot skakalec iz letala sem bil streniran za skoke na točko, veliko nekaj centimetrov. Triglav je v primerjavi s tem zelo velik, zato pristanek na njem tehnično ni predstavljal večjega problema. Težava je bila, da zakonodaja ni dovoljevala takšnega skoka z letala, zato so me na potrebno višino odpeljali z zmajem.«

Da se ob strogi zakonodaji, ki vlada na področju urejanja zračnega prostora, hitro znajdeš na napačni strani, je dokazal, ko je kot prvi človek z jadralnim padalom skočil iz balona in ponovno pristal nanj. »Takrat so mi vzeli vsa dovoljenja, tako učiteljsko kot za licenco za pilota jadralnega padala.« Kljub temu da se ne strinja z vsemi zakonskimi določili, pa se Marinčič strinja, da mora biti zračni prostor reguliran in v njem ne more vsak početi, kar si zaželi. Moti ga denimo, da je prepovedano letenje v Triglavskem narodnem parku, ker naj bi to vznemirjalo živali. »Letel sem nad gamsi in z orli, pa se niso vznemirjali. Orel me je samo čudno pogledal, ko sem priletel mimo, potem pa odletel višje,« hudomušno pripomni.

Na vprašanje, kaj ga je gnalo k takšnim podvigom, brez pomišljanja odgovori, da polnjenje ega, kar ni nujno mišljeno negativno, pripomni. »Gre za gradnjo samopodobe. Ko si mlad, je normalno, da si željan dokazovanja. Nekateri zelo radi vidijo, da o tem izve čim več ljudi, smo pa posamezniki, ki nam je bistveno, da sami sebi zadostimo. To je pa najvišja oblika egoizma,« se zasmeji.

Danes mu največji užitek predstavlja hoja v hribe in spust s padalom v dolino. »Letno opravim med tristo in štiristo skokov. Vsak dan se odpravim na kakšen hrib, ni važno kam. Če bom pri osemdesetih še lahko hodil v hrib in jadral, bom to zagotovo tudi počel.«