Nadomestni partner – očkova ljubica

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:26

Na prvi pogled ni nič narobe, če ima oče svojo hčer zelo rad. To si želi vsak otrok. Še celo več – vse življenje želimo dobiti pohvalo in odobravanje očeta, saj nam to daje trdnost in samozavest v življenju. Skoraj bi rekli, da ne moremo točno razmejiti, kdaj je to zdrava in kdaj nezdrava skrb za hčerko. Hčerkica tega še ne more razmejiti, kajti vse na svetu bi dala za očetovo pozornost. Zato pa mora oče vedeti, kdaj se preveč ukvarja s hčerjo in premalo ženo.

Kadar je v družni več otrok in oče spremeni svojo hčer v svojo čustveno tolažnico, so sorojenci jezni na to hčerko, ki ima poseben položaj pri očetu. Oče ji nosi posebna darila, več je z njo, hkrati pa druge zanemarja, morda celo tepe, njo pa obožuje. Najslabši trenutek v takšni navezi je, da oče svoje čustvene potrebe zadovolji pri hčerki, hkrati pa ne sliši nje kot otroka. Temu lahko rečemo prikriti incest ali celo psihološka poroka med otrokom in očetom. V takšni družni vlada moreč čustveni ples. Najšibkejši člen v družini, otrok – recimo hčerka, se prilagodi, igra razsodnika in je zelo prestrašena, ker ne ve, kako naj reagira, da bi vsem ugajala. Trudi se, da bi bila zadovoljna oče in mama. A karkoli naredi, se onadva še vedno prepirata ali pa imata tihe dneve. Seveda nima moči, da bi karkoli naredila, zato se počuti zelo krivo za družinsko vzdušje. Jezo, ki jo sčasoma potlači, bi morala urediti med seboj starša. Ker se vzdušje kljub njenemu trudu v družini ne izboljša, se začne še obtoževati, da je gotovo z njo nekaj narobe. Istočasno pa idealizira dejanja pomembnih ljudi (najprej staršev, nato partnerja, nadrejenih …) v svojem življenju. Mora se prepričati, da jo imajo ljudje okoli nje radi. Kajti potreba po biti ljubljen je enako pomembna kot potreba po hrani in vodi.

Tako se otrok v rani mladosti nauči neumorno skrbeti za druge. Le zanjo nihče ne poskrbi. Takšni ljudje pogosto izbirajo poklice, kjer se do izgorelosti predajajo pomoči potrebnim. Največja krivica do takšne punčke oziroma odrasle osebe pa je, da se ne počuti zadovoljno in da v sebi čuti neko čudno praznino, kjer je polno krivde in sramu. Še jeze si, ob nehvaležnosti drugih, ne upa začutiti. Takšne dame še v odraslosti skrbijo za svojega atija, hkrati pa namenjajo manj čustveno-spolne energije svojemu partnerju. Pogosto stresajo jezo na moški svet in pa se mu prek spolnosti maščujejo – ali zamrznejo ali boleče igrajo promiskuiteto. V odrasli dobi svoj notranji nemir izražajo lahko tudi s stalnimi zahtevami partnerju, naj ji nameni več časa, naj se z njo ukvarja, naj jo potolaži, naj jo že končno enkrat sliši v njenih potrebah in željah … In to lahko traja celo življenje ali pa se gospa odloči, da bo končno enkrat prekinila lastno trpljenje.