Vsi izzivi stare glasbe

S koncertom ansambla Sonatori de la Gioiosa Marca se bo v radovljiški graščini jutri začel jubilejni, 25. Festival Radovljica. O ustaljenih smernicah in novostih festivala smo se pogovarjali z novim umetniškim vodjem Domnom Marinčičem.

Po desetih letih, ki jih je z izborom nastopajočih glasbenikov in skupin zaznamovala tudi umetniška vodja Tjaša Kranjc, ste poskrbeli za letošnjo glasbeno podobo festivala. V preteklih letih ste v različnih sestavih na njem že zaigrali čembalo in violo da gamba, kako pa ste se znašli v vlogi selektorja?

»Stara glasba me je zanimala že v osnovnošolskih letih, konec osemdesetih let pa sva z mamo bolj po naključju kot ne poslušala čembalski recital v okviru takratnega radovljiškega festivala. Še danes se spominjam čarobnega ozračja na koncertu v graščini. Spominjam se, da sem leto, dve zatem sodeloval na festivalski delavnici, na kateri sem izdelal svojo prvo violo da gamba, ki deluje še danes, čeprav imam več drugih instrumentov in nanjo ne igram več. Ta instrument pa je bil zelo pomemben za mojo kasnejšo glasbeno pot. Obiskoval sem številne tečaje za violo da gamba, opustil študij arhitekture in se odpravil na študij tega instrumenta v Nemčijo, kjer sem kasneje diplomiral tudi iz čembala in generalnega basa. Nastopam z različnimi mednarodnimi zasedbami, pred tremi leti pa sem z Barbaro Tišler in Tomažem Sevškom ustanovil ansambel Musica Cubicularis. Vsa ta leta sem tudi redno obiskoval Festival Radovljica in od leta 1999 naprej mislim, da vsaj šestkrat na njem v različnih sestavih tudi nastopil.«

Stara glasba vas je povsem prevzela …

»Lahko bi tako rekel. Stara glasba v 20. stoletju predstavlja prehod iz rutine, ki smo ji bili priča v klasični glasbi, kjer se bolj ali manj na enak način predstavlja enak repertoar. Vsi glasbeniki vedo, kako mora ta glasba zveneti. Zato je stara glasba, ki sega vse od časov pred barokom do na primer Ravela, za glasbenika, ki želi raziskovati, lahko še poseben izziv. Radovljiški festival seveda dobro poznam in lahko rečem, da je pod umetniškim vodstvom Kranjčeve gostil številne znane izvajalce stare glasbe. Zato je zame prav posebna čast, da sem tokrat lahko sam izbral izvajalce, ki bodo igrali na letošnjem festivalu. Pri izboru sem imel proste roke in sem lahko povabil izvajalce, katerih glasbo dobro poznam in so se doslej že dokazali na različnih evropskih odrih. Z glasbo, ki je meni všeč in stojim za njo, seveda lažje prepričam ljudi, da bodo prišli na koncert.«

Osnovni koncept festivala izvajanje stare in nove glasbe na historičnih instrumentih ostaja nespremenjen, kar pa še ne pomeni, da v programu ni nekaterih osvežitev …

»Glede na situacijo, v kakršni je stara glasba v Sloveniji, poskušam spodbuditi čim več slovenskih glasbenikov, naj pridejo poslušat koncerte stare glasbe v Radovljico. Od desetih koncertnih večerov bosta dva v znamenju slovenskih izvajalcev, priznana nemška vokalna zasedba Singer pur pa bo izvajala dela slovenskih avtorjev od Gallusa in Prennerja, ki sta ustvarjala v 16. stoletju, do sodobnih avtorjev Jakoba Ježa, Damijana Močnika in skladatelja najmlajše generacije, Tomaža Bajžlja, ki študira v Dresdnu. Mladosti sem namenil še dva koncertna večera, na katerih bodo nastopili glasbeniki, ki so v zadnjih letih dobivali nagrade na pomembnih evropskih tekmovanjih, na portativ bo igral Guillermo Perez, prihodnjo nedeljo pa se bo predstavil nemški ansambel L'ornamento. Kot opažam sedaj, tik pred začetkom festivala, bo največ italijanske, španske in nemške glasbe, manj pa angleške in francoske.«

Prejšnja umetniška vodja je vsakoletni program navezala na določeno temo. Ste ob vsej raznolikosti tudi vi poskušali tematsko zaokrožiti program festivala?

»Če si programsko orientiran na konkretno temo, vedno obstaja nevarnost, da gre za podobno glasbo iz nekega obdobja, moje prvo vodilo pa je bilo, da predstavimo različno glasbo iz različnih obdobij. Težko je tako raznoliko glasbeno ustvarjalnost, kakšni bomo priča letos, spraviti pod eno temo. Je pa res, da bodo trije koncerti na temo improvizacije. Gre za ansamble, ki že dlje časa gojijo improvizacijo v stari glasbi, ki je v klasični glasbi danes tako rekoč ni več. Pri tem gre za tri novosti, zvok starih instrumentov, ki so danes seveda novi, je sodoben, drugačen. Za nove zvoke ni treba iskati posebnih efektov, ampak jih je mogoče dobiti iz starih instrumentov. Drugo je repertoar, gre v glavnem za skladbe, ki jih danes ljudje ne poznajo v tako velikem številu. In tretje: s tem poslušalci spoznavajo glasbo, ki je bila mogoče do sedaj prezrta. Glasba na papirju namreč še ne dobi svoje izpolnitve, glasba ne govori sama zase, ampak mora biti zaigrana. Tri koncerte na temo improvizacije dopolnjuje jazzovski koncert Imate radi Bacha? s štirimi našimi odličnimi instrumentalisti. Jazz bo tokrat prvič na radovljiškem festivalu. Hmmm jazzist je tudi Milko

Lazar, ki je napisal skladbe za kvartet čembal.«

Tudi letos bomo torej slišali nova dela, napisana prav za festival?

»Tako je. Razmišljal sem o kvartetu čembal, ki je precej neobičajna zasedba, nakar sem se spomnil, da je Milko Lazar lani napisal skladbo za dva čembala in orkester. Zato sem ga povabil k sodelovanju, prav tako pa kasneje še mladega avtorja Gregorja Stermeckega.«

Mogoče ob zaključku še besedo dve, o spremembi zunanje podobe festivala …

»Prvič bo poslušalcem iz Ljubljane na voljo brezplačen festivalski avtobus, tri koncerte pa bo neposredno prenašal tudi Radio Slovenija. Koncerti bodo večinoma v radovljiški graščini, novo prizorišče v njej je velika reprezentančna dvorana z baročnimi štukaturami in fragmenti renesančnih fresk. Pravi biser in več kot primerno okolje za poslušanje stare glasbe. En koncert bo v radovljiški župni cerkvi, zadnji v Linhartovi dvorani, v sodelovanju z Mini Teatrom pa se bo eden od koncertov odvijal tudi na ljubljanskem gradu.«