Wilhelm von Tegetthoff

»Tegetthoff je bil v svojih mladih letih pa tudi pozneje povezan s slovenskim prostorom. Maribor mu je kot rojstno mesto, v katerem je prebivala ljubljena mati, pomenil več kot zgolj zemljepisni pojem. Po političnem prepričanju Tegetthoff večini Slovencev ni bil blizu, saj je menil, da je v Srednji Evropi treba ustvariti veliko cesarstvo, ki bi segalo od Baltika do Jadrana. V njem bi imeli Nemci odločilno besedo. Središče države bi bilo na Dunaju, njena krona pa bi pripadla Habsburžanom. Toda to je zaradi politične spretnosti Otta von Bismarcka (p)ostala le iluzija. Zaradi zagledanosti v enotnost cesarstva ni čudno, da se je velikokrat mrzlično aktivni Tegetthoff potegoval za uveljavitev nemščine v Francjožefovih oboroženih silah. Kljub temu pa zmagovalec viške bitke ni bil načelen sovražnik drugih narodov in jezikov. Navsezadnje so si usodnega 20. julija 1866 njegovi mornarji dajali duška z vzkliki v italijanščini ... Kljub duhovnim barieram ter premikanju meja in spomenikov so Slovenci znamenitega Mariborčana ohranili v pozitivnem spominu. V njihovo zavest je bil predvsem vpisan kot vojščak, ki je vsaj začasno odvrnil grožnjo podreditve vzhodne jadranske obale in ozemelj ob njej Italiji. V jeseni 1918, ko bi se lahko popolnoma ovedli njegovega izjemnega zgodovinskega pomena, je razpad habsburške monarhije preprečil globljo refleksijo o rezultatih dejavnosti mož, ki so jo poosebljali. V jugoslovanskem imaginariju in ideariju preprosto ni smelo biti prostora za junake, ki so bili emblem bivše države. Zgodovina, ki je neobvladljivo široka in globoka, pa je preživela tudi ta poskus gospodarjenja z zapomnjeno preteklostjo: nekaj spomina na Tegetthoffa – pa tudi na grofa Radetzkega – je le preživelo vse viharje časov in režimov.« (Str. 121)

Dvajsetega julija je minilo 150 let od velike pomorske bitke, v kateri je admiral Tegetthoff pri Visu porazil italijansko floto. Tako je dopolnil drugo avstrijsko zmago nad Italijani pri Custozzi, 24. 6. 1866. In hkrati rešil čast monarhije, ki je bila istega leta poražena v vojni s Prusijo. Ta bi jo lahko uničila, a se je preudarni Bismarck odločil, da jo ohrani kot prusko zaveznico. Izničil pa je habsburški sen, da bi Avstrija (p)ostala združevalka Velike Nemčije. Avtorju uspe prikazati »Štajerca iz Maribora« kot izjemno osebnost, pohvaliti velja tudi mariborskega domoznanca Primoža Premzla za ta založniški podvig in hkratno izdajo knjige v nemščini. Nadvse priporočam.