Svetloba s poti
V Sokolskem domu v Škofji Loki bosta do konca avgusta na ogled razstava Svetloba, ki predstavlja dela z letošnje ustvarjalne kolonije Iveta Šubica, ter fotografska razstava S poti, ki jo je pripravil Zavod O.
Škofja Loka – Letošnja kolonija Iveta Šubica, ki se že tradicionalno odvija v Poljanah nad Škofjo Loko v Šubičevi hiši in jo organizira Združenje umetnikov Škofja Loka, je tokrat potekala v začetku junija. Sodelovalo je dvajset umetnikov iz Škofje Loke in okolice ter iz Kranja, ustvarjalo pa je tudi nekaj otrok. Razstava nastalih del je bila na ogled v galeriji Šubičeve hiše, sedaj pa se preselila tudi v Sokolski dom. Vsi so ustvarjali na temo svetlobe, na koloniji pa so sodelovali: Rado Dagarin, Barbara Demšar, Jelena Bertoncelj, Matjaž Bertoncelj, Boge Dimovski, Anja Fabiani, Metod Frlic, Peter Gaber, Tit Nešovič, Boris Oblak, Agata Pavlovec, Janez Plestenjak, Matej Plestenjak, Petra Plestenjak, Marjan Prevodnik, Irena Romih, Iztok Sitar, Nejč Slapar, Maja Šubic in Maruša Štibelj.
Večinoma gre za akrile na platnu, poleg tega pa tudi za akvarele, risbe pa tudi dela, narejena v mešani tehniki. Če omenimo nekatere: Matej Plestenjak se predstavlja z dvema kipoma, tokrat lebdečima, Metod Frlic s svojevrstno 'raketo', Marjan Prevodnik pa razvija svetlobne slike, ki so neke vrste didaktični pripomočki za učence. Iztok Sitar ostaja mojster stripa, medtem ko sta se Matjaž in Jelena Bertoncelj tokrat preizkusila na platnu. Nejč Slapar je ustvaril oz. zrisal kocko v več dimenzijah, Maruša Štibelj pa je – tako kot Barbara Demšar – uporabila kolaž. »Po dveh letih ex-tempora smo se ponovno odločili za ustvarjanje v koloniji, saj smo jo pogrešali – pogrešali smo namreč druženje, pogovore in ustvarjanje v skupnih prostorih,« je po uspešnem odprtju razstave, na kateri so se poklonili tudi nedavno pokojnemu škofjeloškemu fotografu Petru Pokornu, dejala umetnica Agata Pavlovec.
Zavod O pa je pripravil fotografsko razstavo S poti – gre za kolaž fotografij, posnetih na balkanski begunski poti, od Turčije do Švedske, od lanskega pa do letošnjega poletja. Fotografije so posnete s telefoni in niso delo profesionalnih fotografov, temveč samih beguncev in aktivistov, ki so bili del včasih navdihujočih, pogumnih, veselih zgodb, polnih solidarnosti, upanja in človeškosti, včasih pa tudi zgodb, polnih žalosti, bolečine in obupa. Avtorjev namenoma ne navajajo, saj želijo prek izredno osebnih zgodb opozoriti na sistemski problem, na razčlovečenje s strani oblasti, po drugi strani pa na pozitivnost posameznikov, ki so se na nekje na balkanski begunski poti spoznali, se drug od drugega učili in si ponudili človeški obraz.