Unesco
Unesco je mednarodna organizacija za zaščito kulturne in naravne dediščine. Kadar nekaj dobi takšen častitljivi naziv, je običajno vredna ogleda. Na naši poti po Češki smo tako prikolesarili do Češkega Krumlova. Mesto je v celoti pod zaščito Unesca. Več ljudi mi je reklo, da je zelo lepo, torej pričakuješ nekaj velikega. Ko pa smo to videli v živo, smo osupnili. Je to mogoče? Srednjeveško mesto, ki je nastalo na meandru Vltave, je kot biser, ki živi svoje življenje še danes. Še do leta 1949 so tukaj živeli lastniki, nemški plemiči. Nemški vpliv se čuti prav po vsem območju, saj so to pravzaprav Sudeti. Nemško plemstvo je gradilo mesta in nakazovalo razvoj dežele. V času fašizma so intenzivno izseljevali Čehe in naseljevali Nemce. V času samostojne Češkoslovaške so sudetski Nemci zavrnili češko državljanstvo. Z münchenskim sporazumom je območje postalo del velikega Rajha. Po drugi vojni je to območje zajel komunizem, Nemce so izgnali, premoženje zaplenili ali uničili, porušili in zažgali. »Kufre gor, kufre dol«, kot se to dogaja pogosto v mejnih območjih. Enkrat so pod eno oblastjo, drugič pod drugo. Pod zaščito Unesca je prešlo po padcu komunizma, torej v devetdesetih letih. Nekateri nemški dediči so ostali na Češkem in eden od njih se je na zadnjih predsedniških volitvah potegoval celo za mesto predsednika republike. Nad mestom se bohotita grad in mestni stolp, mestne hiše in trgi, kužno znamenje … Vse tako kot tudi v drugih srednjeveških mestih, pa je vendarle tukaj vse tako stisnjeno, veliko, lepo ohranjeno in živo. Mesto niso le stavbe, so mnoge prereditve in muzeji, ki govorijo o življenju nekoč in ga nudijo tudi danes. Trgovci ponujajo pristne izdelke domače obrti (keramika, les, steklo, usnje …). Nobenih mondenih trgovin in blagovnih znamk. Vltava pa omogoča še eno doživetje. Če je včasih voda pomenila trgovsko pot in so mlini in žage predstavljali vir življenja, danes ponuja doživetje s splavi, kanuji in raftingom. Na vodi ste lahko ves dan ali le nekaj ur, ljudje se vozijo od zgodnjih jutranjih ur do noči. Voda je tako obvladljiva, da ne potrebujete splavarja ali čolnarja, preprosto najamete čoln, zapeljejo vas do izhodišča ali pripeljejo nazaj, vmes pa ste na vodi. Na poti k našemu prenočišču je zasebnik pekel postrvi na žaru in imel priročno »dimno kamro« za domače klobase in druge prekajene dobrote. Tudi doma pečemo ribe na žaru, pa sem tukaj videla nekaj novega. V trebuh ribe je dal le rezino limone in vejico timijana. Rib ni zapekel hrustljavo rjavo, ampak so bile spečene na čisto rahlem ognju na oglju (kot bi bile kuhane in malo odimljene). Zelo so bile okusne. Še nekaj velja dodati: na vsakem koraku je pivo. Kako ne bi bilo, ko mu v eni od skladb slavo poje celo sam Smetana …