Sodniki so odgovorni državljanom

»Sem zagovornik tradicionalnih vrednot, navezan sem na slovenstvo, jezik in kulturo, a po drugi strani se zavzemam za odprtost navzven, moj odnos do človekovih pravic in ekonomije je liberalen,« pravi novi ustavni sodnik Marko Šorli.

Preden se z novim ustavnim sodnikom Markom Šorlijem, za katerim je že štiridesetletna sodniška kariera, zadnjih dvajset let kot vrhovnega sodnika, usedemo k pogovoru, nas Kranjčan, ki sicer že 35 let ne živi več v Prešernovem mestu, preseneti s podatkom, da je kot študent več let opravljal korektorsko delo na Gorenjskem glasu. »Tudi to delo mi je pustilo neko izkušnjo, ne nazadnje sem nekoliko spoznal tudi način delovanja medijev,« je povedal. Funkcijo ustavnega sodnika bo nastopil 20. novembra, do tedaj pa bo nadaljeval delo na vrhovnem sodišču in skušal napisati dva ali tri strokovne članke, ki jih že »predolgo pripravljam, pa zaradi drugega dela niso prišli na vrsto«.

Imenovanje za ustavnega sodnika je vrhunec vaše poklicne kariere. Ste imeli podobno ambicijo že pred štiridesetimi leti, ko ste začeli delati kot sodnik v Kranju?

»Sodništvu sem se zapisal že, ko sem na sodišču v Kranju opravljal pripravništvo. Sodnik sem želel biti zaradi vsebine sodniške vloge, takrat pravzaprav sploh nisem razmišljal o karieri v smislu napredovanja na višja sodniška mesta, še najmanj pa na ustavno sodišče, ki je bilo v tistih časih bistveno drugačno od današnjega. Moja kariera je bila tako precej nenačrtovana, a po mojem vendarle ne naključna. Domišljam si, da je bila predvsem plod strokovne kompetence in kvalitete sodniškega dela.«

Pred tokratnim glasovanjem v državnem zboru se je prvič zgodilo, da sta imela kandidata za ustavna sodnika javno predstavitev, do česar so bili nekateri nekdanji ustavni sodniki precej skeptični. Kakšna je bila vaša izkušnja?

»Vsekakor je javna predstavitev novost v postopku izbire ustavnih sodnikov in zasleduje večjo transparentnost postopka, kar je pozitivno. Za zdaj se bojazni, da utegne predstavitev postati neka medijska predstava, niso uresničile. Moja izkušnja je dobra, saj sem imel priložnost predstaviti se javnosti pa tudi odgovoriti na nekatera vprašanja, za kar prej nisem imel možnosti. Seveda pa se utegne način predstavitve še razviti, morda tudi spremeniti.«

V enem od časopisnih komentarjev sem prebral misel, da je ustavni sodnik najvišji političen položaj v sodstvu. Se strinjate?

»Ena od nalog ustavnega sodišča je presoja ustavnosti zakonov, iz te naloge je jasno razviden političen pomen sodišča. Ustavno sodišče je po eni strani pravo sodišče v ustavnopravnem smislu, torej institucionalno samostojen in neodvisen državni organ. Podlaga njegovih odločitev so izključno pravne določbe, zlasti določbe ustave, torej najvišjega predpisa v državni pravni ureditvi. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati, da imajo odločitve ustavnega sodišča od časa do časa v posameznih primerih znatne politične učinke. Vendarle pa to ne pomeni, da je položaj ustavnega sodišča oz. sodnika političen. Sodnik ne presoja politične primernosti ali smiselnosti posamezne zakonske ureditve družbenih razmerij, zagotavlja le spoštovanje ustave.«

Ob tokratnem imenovanju novih ustavnih sodnikov se je veliko govorilo o »uravnoteženem« izboru, pri čemer naj bi vi pripadali desnemu političnemu polu. Pripisujejo vam celo simpatizerstvo s SDS. Kako to komentirate oziroma ali je politična opredeljenost sprejemljiva za ustavnega sodnika?

»Vprašanje uravnoteženosti sestave ustavnega sodišča se odpre vsakič znova, ko se menja njegova sestava. Veliko je bilo idej, kako to doseči, a je ostalo le pri predlogih. Ne nazadnje politična opredelitev levo ali desno pri nas ne pove kaj dosti. Svetovnonazorska pa tudi politična usmeritev posameznika je razvidna predvsem iz njegovega dela in nastopa v javnosti. Zase lahko rečem, da sem zagovornik tradicionalnih vrednot, kot sta poštenje, delavnost, navezan sem na slovenstvo, naš jezik in kulturo, a po drugi strani se zavzemam za odprtost navzven, za evropskost. Moj odnos do človekovih pravic je liberalen, enako do ekonomije, po drugi strani pa se zavedam, da je za Slovence od nekdaj zelo pomemben socialni čut, ki je bil v zadnjih dveh desetletjih na žalost velikokrat spregledan, če ne celo poteptan. Zakaj se mi pripisuje simpatizerstvo s SDS, lahko le ugibam. Morda gre za vprašanje vrednot, ki naj bi opredeljevale desnico, morda moja stališča, ki sem jih zavzel v zadevi Patria. Ta stališča, temelječa na ustavi in zakonu, so bila potrjena s soglasno sprejeto odločbo ustavnega sodišča v senatu osmih sodnikov. Ne morem pa si predstavljati, da sodniki ne bi pripadali določenemu svetovnemu nazoru oz. da ne bi imeli neke splošne politične opredelitve, predvsem pa, da ne bi bili opredeljeni do ključnih, za družbo pomembnih vrednostnih vprašanj. Pomembno pa je, da sodnik pri odločanju v ospredje ne postavlja zgolj svojih osebnih prepričanj, ki so morda v nasprotju z večinskimi oz. splošno sprejetimi.«

Kakšna ste imeli sicer pričakovanja pred tajnim glasovanjem v državnem zboru, glede na to, da ste pred šestimi let že neuspešno kandidirali za predsednika vrhovnega sodišča?

»Pri kandidaturi za predsednika vrhovnega sodišča sodnice in sodniki niso podali obrazloženega mnenja o izpolnjevanju pogojev za to funkcijo, ampak so s tajnim glasovanjem odločali o podpori. Zakaj so mi jo odrekli, še danes ne vem. Tokrat je bil postopek le toliko drugačen, predstavljene so bile moje kvalifikacije in kompetence, izvedena je bila javna predstavitev, posebej sem se lahko predstavil tudi eni od koalicijskih poslanskih skupin. Izvolitev z dvotretjinsko, to je ustavno večino, štejem za priznanje mojim kvalifikacijam.«

Delno ali v celoti ostaja neizvršenih kar nekaj odločb ustavnega sodišča. Kako to komentirate?

»O dobro delujoči pravni državi lahko govorimo le, če se odločbe ustavnega sodišča spoštujejo in izvršujejo. To je ne nazadnje tudi odraz pravne kulture. Nespoštovanje odločb ustavnega sodišča lahko vzbuja skrb, saj kaže na zanikanje ustavnih načel pravne države.«

Zadnja raziskava je pokazala, da sodstvo v slovenski javnosti uživa zelo malo zaupanja. Kje vidite razloge za to?

»Nezaupanje je kulturna bolezen dobe, v kateri živimo. Z vseh strani slišimo, da je treba povrniti zaupanje v politiko, državne ustanove, v avtoriteto državnih organov in njihovih predstavnikov. A zgolj pozivanje ne zadošča, zaupanja ni mogoče zaukazati. Graditev zaupanja pomeni nepretrgano dejavnost, ustrezno družbeno prakso, ne pa ustvarjanje prepričanj zgolj z raznimi raziskavami, vprašljivimi statistikami ipd. Zaupanje temelji na tem, kaj po izkušnji od nekoga lahko pričakujemo. V zadnjih letih je slovensko sodstvo posvetilo vso pozornost učinkovitosti, ni pa razumelo, da tudi najučinkovitejša implementacija pravnih norm ne more nadomestiti delujočega sistema vrednot in da je najučinkovitejši tisti pravni sistem, ki ga ljudje doživljajo kot pravičnega. Pravni sistem, ki ga ljudje doživljajo kot zbirokratiziranega in mehanističnega, privede do erozije spoštovanja institucije. Razlogi so torej predvsem znotraj sodstva, in ne zunaj njega. V središče pozornosti bi morali postaviti sodnika, razvijati njegovo osebno samostojnost, strokovno in miselno avtonomijo. Sodniki so in morajo biti odgovorni državljanom, ne pa svojemu vodstvu, za uresničevanje te odgovornosti pa potrebujejo določeno raven svobode.«

Zanimivo je, da so neposredni uporabniki sodišč bolje ocenili njihovo delovanje ...

»Nizka stopnja zaupanja v pravne institucije – v sodstvo – v precejšnji meri izhaja tudi iz neizpolnjenih pričakovanj, ki so se izoblikovala v začetku devetdesetih let. Takratna optimizem in vera v pravni sistem sta bila verjetno preveč idealistično zasnovana, vendar pa je k nezaupanju kasneje prispevalo slabo delo, gotovo pa tudi včasih premočni poudarki, ki jih mediji dajejo posameznim slabostim institucije. Tu predvsem mislim na zaplete v t. i. velikih procesih, ki so za splošno javnost glavno merilo za oceno delovanja sodstva, medtem ko osebne izkušnje vseh tistih, ki se znajdejo v sodnem kolesju, očitno le niso tako slabe.«