Od naravne in kulturne krajine do porok

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 15:38

Razstavišče v Sokolskem domu si delita dve fotografski razstavi. S preprostim naslovom Fotografije je fotografski opus zadnjih let naslovil Naško Križnar, Matjaž Tavčar pa svoj izbor fotografij predstavlja kot Igrivost poročne fotografije.

Škofja Loka – Zavod 973 v Sokolskem domu tokrat gosti dve tematsko in žanrsko precej različni si fotografski razstavi. Predstavljata se dva zanimiva avtorja različnih generacij, katerih prva izbira ni bil fotografski poklic, a ju odlikuje izvrstno fotografsko znanje. V njunih delih kljub zelo različnim motivom, ki jih tokrat predstavljata, začutimo izpovedno moč podobe, naj gre za naravno in kulturno pokrajino ali pa poročne portrete. Najprej nas v preddverju Sokolskega doma na ogled poročnih fotografij povabi Matjaž Tavčar iz Žabnice, v Galeriji Sokolskega doma pa svoj fotografski opus zadnjih let predstavlja Naško Križnar iz Stražišča.

Fotografije trenutnega izkustva

Naško Križnar je v svet umetnosti vstopil v času visokošolskega študija arhitekture in etnologije, ko je bil med letoma 1963 in 1970 član neoavantgardne umetniške skupine OHO. Po tem obdobju je nekaj časa delal kot svobodni filmski delavec, nato pa se je posvečal najprej etnološkim raziskavam v Goriškem muzeju v Novi Gorici in kasneje, vse do upokojitve leta 2012, vizualnemu raziskovanju kulture v Avdiovizualnem laboratoriju ZRC SAZU, še posebno produkciji etnografskih filmov. Morda je po fotografiji tokrat posegel iz neke vrste nuje. V času pandemije se je namreč začel ukvarjati s fotografiranjem latentnih strukturnih značilnosti kulturne in urbane krajine.

V letih od začetka pandemije do danes se je s fotografskim aparatom gibal večinoma v mejah nekdanjega freisinškega gospostva, v prostorih naravne, kulturne in tudi grajene krajine. V prostorih, skozi katere se je premikal, so se nizale vrste znamenj, znakov in vizualnih struktur, ki so ga kar klicali k fotografiranju.

»Fotografije s Kovskega Vrha so bile moj začetek. Doslej sem se kot raziskovalec ukvarjal s povsem drugim žanrom, z etnografskimi motivi, v času pandemije pa sem svoj pogled začel usmerjati v motive, ki jih vidite tu na razstavi. Pohodi v naravo so mi v tem času veliko pomenili, saj sem z njimi ohranil čuječnost. V tej borbi za čuječnost sem namreč začel videvati stvari, ob katerih običajno gremo mimo. Tokrat sem ujel motiv v pravem trenutku in to me je osrečevalo. Zanimal me je motiv sam, ne njegov pomen. Fotografski aparat je predvsem sredstvo, da zabeležimo, kar vidimo,« ob svojih fotografijah pojasnjuje Naško Križnar, ob tem pa dodaja, da zgodba fotografije nastane takrat, ko si jo ustvari gledalec. »Fotografija je kot sprožilec, ki sproži pri gledalcu introspekcijo in mu zastavi vprašanja, na katera si mora odgovoriti. Ko se to zgodi, se na neki način poistovetita razmišljanji avtorja in gledalca in nastane zgodba.

Za tokratno razstavo je pripravil poseben eksperiment. Glede na velikost prostora in ostenje iz marmorja se je odločil predstaviti nekaj večjih fotografskih formatov, a kot pravi, ne zato, da bi fotografijam dodajal neko pomembnost, ampak predvsem zato, da bi jih gledalec lažje opazoval. Tako se predstavlja tako s serijo fotografij običajnih razstavnih formatov 30 krat 40 centimetrov kot s povečavami z meter in več velikimi stranicami.

Kot je zapisala dr. Nadja Gnamuš, pri Križnarju »fotografija ni a priori usmerjena na končni produkt, ampak je zanjo enako pomemben način gledanja, ki se skoznjo manifestira«. Ali kot pove avtor, da nikoli ne govori o vsebini slik, saj mu gre predvsem za to, da zabeleži zgodbo nekega lastnega izkustva.

Več kot poroka

Fotografije, ki jih opazujemo v preddverju Sokolskega doma, niso zgolj spomini na poročni dan, ampak so nedvomno žanrski presežek. Avtor Matjaž Tavčar se s poročno fotografijo ukvarja kakih deset let. Svojo fotografsko pot je začel kot portretni fotograf, nato precej let, kot pravi, plaval v divjih reportažnih vodah, ob beleženju porok pa sta se oba žanra, portretna in reportažna fotografija, združila v eno.

»Bil sem novinar, pisal zgodbe, a se je večkrat zgodila cenzura, pa sem si rekel, da imam tega 'poln kufer', in sem začel fotografirati. Moje prvo načelo je bilo, da mora fotografija v gledalcu izzvati neko čustveno reakcijo, sicer ni dobra fotografija,« pove Matjaž Tavčar in doda, da je v vseh teh letih napredoval v tehničnem smislu, prav tako pa je dopolnil svojo fotografsko opremo. »Potem mi je prijatelj fotograf dejal, da obvladam osnove, kompozicijo, tehniko in da je prišel čas, da začnem kršiti pravila.« Prav take fotografije je izbral za tokratno razstavo. Fotografira proti soncu, uporablja sredinsko pozicijo poročnega para in s tem krši pravilo zlatega reza ...

Pove, da zanj ne obstajajo klasične poročne lokacije, saj se vselej orientira po občutku. Običajno se s parom dogovori za sestanek že pred poroko, saj je pomembno obojestransko zaupanje, glede na dolgoletne izkušnje pa je tudi vešč poiskati prave motive, kjerkoli pač dogodek poteka. »Bolj kot lokacija je pomembna svetloba, oblaki, ki so naravni mehčalci ozračja in fotografijo lahko naredijo bolj romantično.«

Za razstavo je izbral predvsem fotografije, na katerih so predstavljeni različni trenutki, ki se zgodijo pri poročnem fotografiranju. Prava igrivost poročne fotografije, kot je Tavčar naslovil razstavo, se vidi prav v spontanosti, ki jo vidimo na predstavljenih fotografijah. Čeprav je fotografiranje porok ena njegovih močnejših dejavnosti, pred časom jih je v enem letu posnel kar 25, pa še vedno obožuje tudi portretno, reportažno in studijsko fotografijo. Vsaj dvakrat tedensko pa njegov glas in včasih tudi kitaro slišimo na Radiu Sora.