Sanje in Ilirsko kraljestvo

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (60)

Kaj narediti z nedosanjanimi sanjami? Sanje ali pa bolj upanje so imeli nekateri, ko so 3. avgusta 1816 v okviru habsburške monarhije ustanovili Ilirsko kraljestvo, imenovano tudi Ilirija. Danes se lahko ob tem samo nasmehnemo, saj v resnici ni šlo za slovenski nacionalno razvojni korak, ampak predvsem za računico dunajskega dvora. Dvor je kljub nezaupanju izkoristil nekatere domače pravnike, kot sta bila vitez Leopold Plenčič in Ivan Vilhar, nekdanji francoski glavar v Beljaku. V Iliriji je imela pomembno vlogo tudi dežela Kranjska, morda še najbolj Vodnikova pesem Ilirija oživljena.

Po propadu Napoleonove Francije so avstrijski monarhi dobili popolno oblast nad področjem nekdanjih francoskih Ilirskih provinc. Ideja o nastanku Ilirskega kraljestva se je razvila zaradi zunanjepolitičnih in notranjepolitičnih vzrokov. Med zunanjepolitične vzroke lahko štejemo poskus ustavitve širjenja italijanskega in ruskega vpliva, med notranjepolitične pa poskus ohraniti nekatere francoske reforme, zadrževanje madžarskega vpliva ter potrebo, da bi habsburški dvor čim prej nadomestil povojno začasno vojaško upravo, s katero so bili lokalni prebivalci precej nezadovoljni.

Ilirija je bila formalna državno-pravna enota v habsburški monarhiji. Nastala je kot posledica vojn z Napoleonom. Po padcu Napoleona so Ilirske province vključili v Avstrijo. Sestavljali so jih Kranjska, beljaško okrožje, Goriška, Trst in njegovo območje, celotna Istra, nekdanje ogrsko Primorje z Reko ter civilna Hrvaška na desnem bregu Save. Temu so dodelili tudi celovško okrožje ter Čedad in Gradiščansko. Novo kraljestvo je dobilo svojega kanclerja, ki so ga združili z avstrijskim, ni pa dobilo državnopravnih organov. Ilirsko kraljestvo se je delilo na ljubljanski in tržaški gubernij. Ko so leta 1822 vrnili Reko in Hrvaško Ogrski, je kraljestvo izgubilo svoj pomen, saj je bilo ustanovljeno zaradi omejitve širjenja Ogrske.

Ilirsko kraljestvo je konec leta 1848 imelo približno 1.274.631 prebivalcev: slovensko govorečih 53–54 odstotkov, nemško govorečih 21 odstotkov, hrvaško govorečih 11–12 odstotkov, italijansko govorečih 9 odstotkov, furlansko govorečih pa 4 odstotke. S prenovo cerkvene ureditve iz leta 1830 je bilo za območje celotnega kraljestva ustanovljen institut skupnega ilirskega metropolita. Na mesto nadškofa goriškega in metropolita ilirskega pa je bil imenovan škof Jožef Balant.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Tomažu nad Praprotnim se je 2. 8. 1814 rodil sadjar, politik in nabožni pisatelj Lovro Pintar.

V Škofji Loki se je 4. 8. 1684 rodil pravnik Franc Krištof Wagathey (tudi Wogathey, Bogataj). Bil je član Akademije operozov, od leta 1714 tudi bratovščine sv. Dizme.

V Kranju se je 5. 8. 1698 rodil jezuitski pridigar Lovrenc Pogačnik.

V Kamniku se je 5. 8. 1869 rodil pisatelj in prevajalec Josip Suchy.

V Kranju se je 6. 8. 1887 rodil slovenski pesnik in pisatelj Gustav Strniša.

V Kamniku se je 7. 8. 1894 rodil vrtnar Anton Lap. Z Jožetom Plečnikom je sodeloval pri urejanju ljubljanskih parkov.