Zlati časi brez spodnjih hlač!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 23. avgust 2007 / 06:00

Tudi poljubljala sva se. Da bi to počeli moji starši, nisem nikoli videla ...

»Star sem bil komaj pet let, ko sem že pasel krave,« sem prisluhnila žalostnemu glasu, ki me je popeljal več kot 70 let v preteklost. »Doma nas je bilo petnajst, oče je bil pijanec, vse je zafural, mama se je matrala z nami, kakor je vedela in znala. Stara mama ji je še nagajala, namesto da bi ji pomagala. Oče nas je pretepal za vsako malenkost. Spominjam se, kako me je na jesen zeblo. Stopil sem v topel kravjak in se vsaj malo ogrel. Včasih sem k sebi stisnil tudi gospodarjevega otroka. Njegovi materi ni bilo dosti mar zanj. Ko je imela delo, ga je vrgla v razor in pozabila nanj …« Ena od starejših deklet je praviloma morala ostati doma, da je bila za pestrno in tudi za gospodinjo.

Vsaka žena se je na porod sama pripravila, kakor je pač vedela in znala. Imele so po okoli 12 plenic in dve do tri majčke. Otroka so takoj, ko je prišel na svet, umili v škafu. Nesli so ga tudi k studencu in ga splaknili pod ledeno mrzlo vodo. Nekateri so takšno knajpanje celo preživeli … Za mater je bilo zelo hudo, če jo je otrok pri porodu raztrgal. Ne samo, da so ženske imele številne težave z mehurjem, uhajala jim je tudi maternica in povedali so mi, da so si jo morale nekatere ženske kar z roko porivati nazaj. »Več let sem silno krvavela,« mi je ena takih nesrečnic opisovala svoje poslanstvo. »Zadnji otrok je tehtal več kot pet kilogramov. Porod je trajal nekaj dni. Na koncu sem bila že čisto švoh. Šele po vojni sem se drznila stopiti do doktorja Bernika. Poslal me je v bolnišnico, da so me zašili in mi privezali maternico. Še dobro, da nisi umrla, mi je rekel zdravnik in zmajeval z glavo …«

Med majhnimi otroki so kosile številne bolezni. Najbolj pogosti sta bili davica in griža. Dojenčki so spali najprej v košu in nato še v »kurniku«. Tudi če je bil mož še tako dober in je ženi priskočil prej ali slej na pomoč, se v te, čisto ženske zadeve, ni nikoli vtikal. Povedala sem že, da so bili otroci velikokrat tepeni. Zlasti očetje so se radi znašali nad njimi. »Našega Tončija je stara mama tri dni imela pri sebi in zdravila njegove modrice, odrgnine in celo rane od rovnice. Tudi do nas, deklet, je bil oče surov,« ve pove­dati Pavla. Svojega očeta ni marala. Zato pa sta bili z mamo veliki prijateljici. Očeta je sovražila tudi zato, ker je mama morala biti tako odvisna od njega. Pred njo je vse zaklepal, kot bi bila tatica. Spet druga mi je pripovedovala:»Pri nas doma je bilo najprej osem otrok. Ko je oče postal vdovec, se je oženil z mojo mamo. Tudi on je bil tiste sorte, da se mu je dobro zdelo, če je kakšen otrok umrl, da je potem lahko hitro naredil drugega. Ni se hotel umivati, niti ni dovo­lil, da bi to počela mama. Spominjam se, kako se ji je včasih gravžal. Spala sta v kamri in od tam se je vse slišalo, kadar je zahteval svoje pravice.

Najhuje je bilo, ko je mama rodila. Oče ni dovolil nobene potrate in to je pomenilo, da otroku ni privoščil niti plenic. Kar v pruštof ga zavijte, je ukazal. Če bo umazan, je zunaj dovolj vode, je godel in nergal. Le pipo je bilo treba, po njegovem, odpreti … Na začetku, ko sem bila majhna, smo bili v hiši otroci skupaj z majhnimi telički in prašički. Drug drugega smo greli, da nas ni zeblo … Mama je po vsakem porodu ležala le nekaj dni. Potem jo je klicalo polje in delo. Največkrat pa je že v tem času oče godrnjal, da on že ne bo »lenuhov podpiral«. S seboj je prenašala pručko in na njej podojila, ko je otrok postal presiten.«

Neka druga žena mi je pripovedovala: »Tudi moja mama se ni poročila iz ljubezni. Bojim se, da vse življenje ni vedela, kaj ta beseda sploh pomeni … Spominjam se, da je po vsakem porodu izgubila kakšen zob. Če so jo ti le preveč boleli, je nanj potresla sol in zob je izpadel kar sam od sebe. Oče nas je velikokrat tudi pretepal. Za vsako malenkost smo morali klečati na polenu. Ali pa moliti roženvenc. Grd je bil do nas. Ko smo drug za drugim odhajali od hiše služit, je stal na pragu in se smejal: Hvala bogu, je govoril, da bodo vsaj ena usta manj pri hiši … Nobenemu ni rekel, naj pride kaj nazaj pogledat. Tudi ko je umrl, sem bila tam le zaradi lepšega. Nekaterih bratov in sester pa sploh ni bilo blizu. Na srečo sem jaz dobila dobrega moža, ki me je imel rad. Tudi poljubljala sva se. Da bi to počeli moji starši, nisem nikoli videla …«