Prvaki

Oči Slovencev, mirno lahko rečem vseh Slovencev, pa naj bodo športniki ali ne, so bile v nedeljo zvečer uprte v ekrane. Izredna letala so peljala več tisoč Slovencev v Carigrad, nekateri so šli v Turčijo z avtomobili, večina pa nas je spremljala tekmo doma, preko televizije. Zopet sem privlekla na dan malo knjižico, odeto v rdeče blago, v kateri sem sredi osemdesetih let (prejšnjega stoletja, seveda) pisala dnevnik Cibone in jugoslovanske košarkarske reprezentance. Nikoli nisem trenirala košarke in vendar sem bila takrat tako navdušena nad zagrebško Cibono, ki je bila najboljši košarkarski klub v Evropi, da sem začela izrezovati časopisne članke, pisati dnevnik, komentarje, postavo kluba. Najuspešnejše leto je bilo 1986, tedaj je bilo svetovno prvenstvo v Španiji in Jugoslovani smo osvojili bronasto medaljo. S svetovnim prvenstvom v Argentini se moj dnevnik konča. Na zadnjih platnicah sem leta 1990 zapisala, da nostalgično gledam te zapise, kako sem bila zagreta spremljevalka košarke. Potem je navdušenje nad košarko minilo, popolnoma. Niti povprečna poznavalka košarke nisem več. In vendar ob zmagah ne moreš biti ravnodušen. Vsa Slovenija je na nogah, vsi so se v nedeljo pogovarjali le o košarki – boš gledal? Seveda, znanec je šel v Carigrad, sodelavec tudi …

Ponos in navdušenje je popolno. Če danes gledam stare članke s Sportskih novosti in Dela, je vse videti drugače. Obleka košarkarjev je drugačna, igralni čas in pravila igre so drugačna, tempo in stil bolj dinamičen. V osemdesetih letih so najboljši igralci odšli igrat v Španijo in v ZDA. Tudi danes ni nič drugače. »Čudežni dečki« se rodijo doma, tu jih navdušimo in naučimo prvih korakov, iz talentov naredimo potenciale, svojo čudežno moč pa dobijo v tujini. Strokovno vodstvo predstavljajo tudi tujci. Zakaj bi se jih branili, če so uspešni. Veselin Vujović je rokometašem v Parizu v zadnjih desetih minutah svetoval, naj igrajo »kao da je kraj svijeta« (kot da je konec sveta). Spraševala sem se, kako se počuti Kokoškov. Selektor najboljše reprezentance je in igrati mora proti svojim rojakom. Ali opravi zgolj posel, saj je zanj plačan, ali je to najbolj »bedna« situacija, kar je lahko, igrati proti svojemu narodu in zmagati s tujci.

V ponedeljek sem za avto zataknila slovensko zastavo. Z njo sem hodila po šoli. Malo nacionalnega ponosa in veselja, vzgoja za državljanstvo. Zastava bo kar ostala v razredu v spomin na košarkarsko slavje v Carigradu. Trije listi v mojem dnevniku so še prazni in popisala jih bom sedaj s slavo naših fantov. Kupila bom nekaj časopisov in izrezala članke. Mogoče me pa navdušenje zopet zagrabi in odprem drugi zvezek košarkarskega dnevnika. Ponos Slovenije in Slovencev, navdušenje mladih in nostalgično orošene oči, spomin na mladost, trening, tekme ...

Naj še dolgo traja, naj nam polni baterije, ko bomo brezvoljni in na tleh.