V petih letih do Pušeljca

Ultra Pušeljc Trail je pri nas zagotovo najtežja tekaška preizkušnja. Alenka Pavc je bila lani tretja, letos pa že prva.

Kranj – Zmaga, ki še vedno odmeva v tekaških krogih. Ultra Pušeljc Trail je ekstremna gorskotekaška preizkušnja, ki na start privabi tekmovalce in tekmovalke, ki so sposobni premagati najtežje napore. V 109 kilometrih so morali premagati kar 6800 višinskih metrov. To je nekak tako, kot bi tekli osemkrat na Vršič ali 21-krat na Jošta ali osemkrat Kališče ali 23-krat Šmarjetno goro ali …

Alenka Pavc, štiridesetletnica s Kokrice, je začela teči šele pred petimi leti. Leta 2011 je mater dveh najstnikov, ženo, zaposleno v podjetju Aerodrom Ljubljana, kjer dela kot kopenska stevardesa, prešinilo, da hoče preteči Ljubljanski maraton. S treningi je začela februarja, oktobra je že pretekla celih 42 kilometrov! V pičlih devetih mesecih je zmogla tisto, kar nekateri poskušajo v letih. Prej nikoli ni bila športnica, vedno pa je bila športni tip. Le z družino se je večkrat ob koncu tedna odpravila na izlet na bližnji vršac.

»Z možem sva zaljubljena v naravo. Živimo praktično pri podplatih najlepših slovenskih gora in skupaj z otrokoma smo velikokrat proste dneve preživljali na bližnjih vrhovih. Za kaj več kot za družinske izlete nisem imela časa, služba, majhna otroka in delo doma so imeli vodilno vlogo v mojem življenju. Potem pa me je nekega dne kot strela z jasnega zadela želja, da bi pretekla Ljubljanski maraton. Seveda so mi vsi najprej svetovali, naj začnem z desetkilometrsko razdaljo oziroma – če ne gre drugače – naj se lotim najprej pol maratona, se pravi 21 kilometrov. Nisem poslušala, hotela sem maraton in pika. In se je zgodilo. Seveda je bilo vmes ogromno prilagajanja, treninga, odrekanja, česar na začetku nisem bila vajena, vendar mi za vadbo ni bilo težko vstati niti ob petih zjutraj. Pretekla sem ga in si rekla, da je to to! Postala sem tekačica na maratonske proge.

In zdaj ste zasvojeni za najdaljšimi in najtežjimi razdaljami?

»Težko bi še rekla, da gre za zasvojenost, prej za užitek, ki ga doživljam med tekom. Na začetku sem bila prepričana, da bom ostala maratonka, vendar sem že kmalu ugotovila, da mi asfaltne podlage ne ležijo, da raje in hitreje in dlje tečem po mehkejših podlagah. Več kot sem tekla, bolj je bilo jasno, da sem boljša v zelo dolgih tekih. Potem so mi prijatelji, ki so že vrsto let tekači, sugerirali, naj se poskusim v gorskih ekstremnih razdaljah, kot je na primer Ultra Pušeljc.«

Za kakšno tekmovanje gre pravzaprav? Zakaj Pušeljc?

»Obstajajo že gorski tek na Črno prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec. Potem so lansko leto organizatorji vseh teh preizkušenj prišli na idejo, da vse te vrhove združijo v en tek, v en pušeljc, kot se reče po gorenjsko. In tako je lani nastal prvi Ultra Pušeljc Trail, dolg 109 kilometrov s 6800 višinskimi metri. Proga je najbrž ena najlepših v Evropi s startom in ciljem v Podbrdu.«

Kako se tekačica pripravlja za tako ekstremni podvig?

»Nisem profesionalka, zato tečem takrat, ko mi dopušča čas. Še vedno sta zame na prvem mestu družina in služba. Tako doma kot v službi imam veliko podporo. Podjetje, v katerem sem zaposlena, je sploh v pomoč svojim zaposlenim, ki se ukvarjajo s športom, za letošnji Pušeljc so mi celo plačali startnino. Pretečem približno 120 kilometrov na teden, treninge kombiniram tudi s kolesarjenjem. Pred pomembnimi tekmami treniram seveda več, vendar do zdaj še nisem imela trenerja ali kakega posebno vodenega treninga. Letos marca se mi je vnela pokostnica in nisem mogla preteči niti metra. V veliko pomoč sta mi bila atletska trenerja Blaž Čadež in Miha Podgornik, ki imata s takimi poškodbami veliko izkušenj. Hkrati pa sem imela težave tudi z 'glavo', kajti težko sem dojemala, da zaradi poškodbe ne morem trenirati. Zacelilo se je prej, kot smo načrtovali, in priprave so z zamudo stekle naprej.«

Kakšne so bile posledice v cilju Pušeljca?

»Tekla sem 18 ur in 20 minut, od 6. ure zjutraj, ko je start, v cilj sem prišla 20 minut čez polnoč. Najhujšo krizo sem doživela že po drugem vzponu, že na 33. kilometru, krči so bili že neznosni in sem celo pomislila, da bom morala odstopiti, vendar sem jo s pomočjo nasveta prijatelja prebrodila. Svetoval mi je, naj zaužijem nekaj več soli in na okrepni postaji pojem juho. Letošnja tekma je minila tudi v znaku velike vročine, tekmovalke so bruhale, imele strašne krče, vročina jih je zelo zdelala. Med celotnim tekom sem vse skupaj počivala slabe pol ure. Na tekmi sem spila nekaj juh in deset energijskih gelov. Rezultat, posledice v cilju? trije črni nohti na nogah, kar je pomenilo 14 dni popolnega počitka od teka. Nogi sta me boleli, drugo pač ne pretirano. Vendar je že po 14 dneh počitka glava hotela spet v dir.«

Kaj hujšega, težjega se še da preteči?

»No, tekaški svet je prepoln ekstremnih preizkušenj. Trenutno sem še vedno velik privrženec gorskih in ne daljinskih tekov. Najbrž bom drugo leto startala na teku 100 milj Istre, to je 170 kilometrov teka s približno enakimi višinci kot na Pušeljcu. Mogoče celo startam avgusta na pohorskem gorskem maratonu. Nisem se še odločila.«