Kdo je Peter Uzar

Tržiški dom za starejše nosi ime po Petru Uzarju. Kdo je bil ta človek, ki je pustil sled, odkriva Lado Srečnik z razstavo v domu, ki so jo odprli pred kratkim in je del večjega projekta o Petru Uzarju.

Tržič – Stene tržiškega doma starejših julija in avgusta bogatijo slike, fotografije, odlikovanja in še nekateri drugi predmeti Petra Uzarja (1894–1977). Projekta, razstava je le en del, se je lotil domačin Lado Srečnik, vanj sodijo še kratek film dr. Janeza Mayerja iz leta 1968, ki je pravzaprav portretna skica Petra Uzarja, pa literarni spomini in kronika. Lado Srečnik ima še vsaj dve želji: izdati knjigo o Petru Uzarju in v tržiškem domu postaviti stalen kotiček v njegov spomin.

Kdo je bil torej Peter Uzar, je raziskal Srečnik. Bil je predvojni komunist, revolucionar in prvoborec. Rodil se 26. aprila 1894 v Sebenjah pri Tržiču. Izučil se je čevljarskega poklica in delal v čevljarski delavnici, in sicer skupaj z bratom Janezom Uzarjem. Pozneje se je zaposlil v tovarni Peko. Po izbruhu prve svetovne vojne je bil mobiliziran na vzhodno fronto, kjer so ga leta 1915 ujeli in ga internirali v Taškent. Tu je leta 1917 dočakal oktobrsko revolucijo, se je aktivno udeležil kot član ruske partije. Še ko je bil zaprt v Taškentu, je bila zanj rešitev, da je bil čevljar. Delal je v delavnici, popravljal čevlje oficirjem in drugim prebivalcem. Naneslo je, da je v delavnico prišla njegova bodoča žena Katjuša, doma iz vasi Jagodna pod Uralom v Rusiji. Poročila sta se leta 1919, z devetmesečno hčerko je družina leto kasneje odpotovala v Jugoslavijo. Leta 1921 se je z ženo in hčerko vrnil domov v Sebenje, rodilo se jima je osem otrok. Oprijel se je svoje obrti, hkrati pa zavzeto širil ideje oktobrske revolucije, bil je organizator naprednih delavcev v Tržiču, nosilec ideje delavskega gibanja, v letih od 1924 do 1928 je bil eden od vodilnih ilegalnih partijskih aktivistov. Večkrat je bil zaprt, tudi obsojen, a prekaljenega revolucionarja ni bilo mogoče streti, ugotavlja Lado Srečnik.

Ob začetku druge svetovne vojne so Peter Uzar in njegovi trije sinovi odšli v partizane. Med prvimi je bil, ko so nad Zgornjim Vetrnim sestavljali Tržiško četo. Doletela ga je huda izkušnja v koncentracijskih taboriščih. Družina se je prvič srečala šele po osvoboditvi. Žal brez dveh sinov, Viktorja in Stanka, ki sta padla v NOB. Konec vojne pa je prinesel nove naloge. »Začeli smo graditi na novo in prepričan sem bil, da moram biti povsod zraven; pri organizaciji dela v delovnih organizacijah in na terenu, številnih funkcijah in komaj je bilo kaj časa za družino«. Tako je pripovedoval Peter Uzar, seznam njegovih del in aktivnosti nima ne konca ne kraja. Vseskozi si je tudi prizadeval, da bi v Tržiču zgradili dom za starejše. Res so ga, s samoprispevki občanov in državno pomočjo. V domu je bila od leta 1986 do 1991 stanovalka tudi Petrova žena Kati, od začetka letošnjega leta v njem stanuje njegov sin Boris.

Leta 1977 je Peter Uzar odšel, pokopan je bil z vojaškimi častmi na pokopališču v Križah. Njegov najmlajši potomec, ki nosi priimek Uzar, je Kristijan. Peter bi bil njegov pra pra pra pra dedek, izvemo na razstavi.