O nasilju je treba spregovoriti

Javnost je pred dnevi pretresla smrt dveletne deklice z Jesenic, ki je bila po izsledkih policije več mesecev izpostavljena hudemu fizičnemu nasilju. Direktorica škofjeloškega centra za socialno delo Ivana Erman Košir je prepričana, da bodo otroci deležni bistveno večje zaščite, ko bomo kot družba bolj ozaveščeni o nasilju in bomo imeli tudi ustrezne normativne predpise, ki bodo sankcionirali vse oblike nasilja.

Tudi ob jeseniškem primeru se vedno znova zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da trpinčenja, ki se je dogajalo dlje časa, nihče ni opazil oziroma ga zaznal?

»Tudi sama nimam odgovora na to. Najbrž bo potrebna natančna analiza, kaj se je dogajalo v tem primeru, že zato, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo. Res pa je, da tako ekstremnih primerov najbrž nikdar ne bomo mogli v celoti preprečiti. Pri tem gre običajno za nesrečen splet okoliščin. V tem konkretnem primeru že to, da je bila deklica ves čas doma, ne v institucionalnem varstvu. Po poročilih kolegov z jeseniškega centra za socialno delo in policije tudi nobeden od staršev nikoli ni bil obravnavan zaradi tega problema, niti ni bilo poročil, da družina uporablja taka neprimerna vzgojna sredstva. Dejstvo je, da centri pomagamo in ukrepamo, če dobimo informacije.«

Kdo je tisti, ki bi prvi moral posumiti, da je nekaj narobe?

»Ko se zgodi tak ekstremen primer, vedno vsi vemo, kdo bi moral kaj storiti, iščemo krivca, razmišljamo, kdo je odgovoren ... Ampak za prepoznavanje nasilja smo odgovorni vsi, nihče se ne more izogniti dolžnosti, da o nasilju spregovori in ga prijavi, če ga opazi v svoji soseščini, tako sorodniki, sosedje in sodelavci kot seveda vse pristojne službe. Zakon jasno nalaga to dolžnost vsem organom oziroma organizacijam, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki – vrtcem, šolam, zdravstvenim ustanovam, centrom za socialno delo ... Prijava je lahko podana na center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, tudi anonimno. Prav tako se je mogoče obrniti na nevladne organizacije, ki potem poskrbijo, da informacija pride na pravi naslov. Včasih bi kdo prijavil nasilje, a je težko določiti, kdaj je potrebna prijava, saj se prepirajo v vsaki družini, v vsaki družini otroci kdaj jokajo ... Zato pri mnogih obstaja intimna stiska, kdaj prijaviti, da ne bomo koga obtožili po krivici in s tem naredili še večjega zla. S to dilemo se srečujemo vsi, zato je pomembno, da o tem govorimo in ozaveščamo javnost.«

Gnev javnosti pa se je tudi tokrat usmeril predvsem na jeseniški center za socialno delo ...

»Tudi mi se sprašujemo, zakaj se to dogaja in kaj lahko storimo, da javna podoba centrov ne bi bila tako negativna. Mi v skladu s sistemi kakovosti vsako leto preverjamo zadovoljstvo svojih uporabnikov, pri čemer je zagotovljena anonimnost anket. Odstopanje med rezultati anket in javnim mnenjem je presenetljiva. Glede na rezultate anket so uporabniki zadovoljni, povprečne ocene pri vseh kriterijih, ki jih ocenjujemo, to je strokovnost, prijaznost, dostopnost in podobno, so izredno visoke. Na drugi strani pa imamo ta srd in negativno ocenjevanje skozi družbena omrežja in nekatere medije.«

Je mogoče to tudi zato, ker moramo najti nekega krivca in ste centri za socialno delo v teh primerih najbolj priročni dežurni krivec?

»Tudi, pa predvsem to, da ljudje o dobrih izkušnjah ne bodo govorili. Posamezniki pridejo na center za socialno delo z neko stisko oziroma težavo in o tem nikomur ni prijetno govoriti. Zaradi narave našega dela, ko odločamo v upravnih postopkih, v katerem sta stranki v konfliktu, bo eden vedno nezadovoljen. Vedno se potem sliši le glas tistega, ki meni, da se njegova plat ni dovolj upoštevala.«

Pred leti je postal zelo razvpit tudi primer odvzema sedmih otrok zakoncema iz Škofje Loke na podlagi začasne odločbe vašega centra. Kaj se je kasneje dogajalo s to družino?

»Po tistem ukrepu je družina sprejela strokovno pomoč in spremenila marsikatero svoje ogrožajoče ravnanje. Po enem letu smo postopek ustavili in ta čas ni informacij, da bi bilo kaj narobe oziroma da bi morali razmišljati o ukrepu za zaščito otrok.«

Kako ukrepati v primeru, če sumimo, da je otrok v sosednjem stanovanju izpostavljen nasilju?

»Kdorkoli kaj sumi, naj to sporoči bodisi centru bodisi policiji na kakršenkoli način. Zagotavljam, da se centri odzovemo na vsako tako prijavo.«

Kakšno vlogo v nadaljevanju odigrate centri za socialno delo?

»Ko dobimo prijavo, naprej pogledamo, kakšne informacije o družini imamo znotraj centra, zberemo tudi informacije iz okolja in stopimo v stik z družino. Kadar gre za sum kaznivega dejanja, takoj stopimo v stik tudi s policijo. V primeru nasilja nad otroki velja, da nobena organizacija ne more sama prepoznati nasilja in zaščititi otroka, zato sodelujemo v medinstitucionalnih timih. Najprej se naredi začetna ocena ogroženosti. Če gre za situacijo, ki zahteva nujno ukrepanje – na srečo so zelo redke, recimo v primeru suma spolne zlorabe, hude telesne poškodbe ali psihične stiske – je treba poskrbeti za zaščito otroka z začasno odločbo. Osnovni cilj pa je, da se družini pomaga, da preneha z ogrožajočim ravnanjem in da se vzpostavijo normalne razmere za otrokov telesni, duševni in socialni razvoj.«

V jeseniškem primeru se znova srečujemo s predsodki, da se nasilje dogaja samo v družinah priseljencev oziroma družinah z nižjim socialnim statusom oziroma to počnejo starši z nižjo izobrazbo. Pa je res tako?

»Vedno znova se pojavlja ta stereotip, ampak nasilje se dogaja v vseh družinah, res pa je, da po nekaterih raziskavah obstajajo razlike v vrsti nasilja. V družinah z nižjim socialnim statusom se pogosteje pojavljajo fizične kazni kot disciplinski ukrepi, pri družinah iz višjega statusa pa subtilnejše oblike psihičnega nasilja. V osnovi pa velja, da za nasilje ni imuna nobena družina. Obravnava nasilja je zelo zahtevna in kompleksna zadeva; ko začnemo pomagati družini, sprememb ni mogoče pričakovati čez noč. Pripravimo načrt pomoči, v katerem se natančno opredelijo pomanjkljivosti in šibkosti ter katere oblike pomoči družina potrebuje, da bo začela funkcionirati kot prava družina. To je proces, zato verjamem, da je včasih okolica nestrpna, ker menijo, da se nič ne spremeni. A pomembno je, da gredo v tem procesu stvari navzgor. Na žalost pa nimamo čarobne paličice, s katero bi zamahnili in bi se ljudje spremenili.«

Koliko primerov nasilja nad otroki so gorenjski centri za socialno delo obravnavali v preteklem letu in za kakšne oblike trpinčenja je šlo?

»Iz poročila koordinatorja za obravnavo nasilja je razvidno, da je bilo lani na Gorenjskem obravnavanih 258 družin, znotraj teh pa 379 otrok zaradi vseh oblik zlorabe – fizičnega in psihičnega nasilja ter zanemarjanja. Pogosto gre za prepletanje teh oblik nasilja. Ob tem trčimo na vprašanje tolerantnosti slovenske družbe. Vemo, da po naši zakonodaji fizično kaznovanje kot oblika discipliniranja ni prepovedano. Okrog štirideset primerov je bilo lani na Gorenjskem izključno fizičnega nasilja nad mladoletnimi otroki. Obravnav otrok do starosti šest let izključno zaradi fizičnega nasilja je bilo 15, do starosti 14 let 17 in do 18 let osem.«

Bi uzakonitev prepovedi telesnega kaznovanja otrok zmanjšala toleranco družbe do fizičnega nasilja nad otroki?

»Otroci bodo deležni bistveno večje zaščite, ko bomo kot družba bolj osveščeni o nasilju in ga bomo pogosteje prijavljali ter bomo imeli tudi ustrezne normativne predpise, ki bodo sankcionirali nasilje. Prvi predlog družinskega zakonika je to že vseboval, zdaj se bo to vgradilo v zakon o preprečevanju družinskega nasilja.«

Zakaj smo tako strpni do nasilja nad otroki, ko gre recimo za klofuto ali udarec po zadnjici kot disciplinski ukrep, medtem ko tega verjetno nikoli ne bi storili odrasli osebi?

»Zato, ker so otroci nemočni. Fizično kaznovanje otrok je tako prepleteno z našo kulturo, da po nekaterih podatkih kar v več kot osemdesetih odstotkih družin za discipliniranje uporabljajo fizično kazen. Marsikateri pedagog pove, da pri pogovorih o nasilju na vprašanje, kdo še ni bil fizično kaznovan, po navadi roko dvigne le nekaj otrok, največ dva ali trije.«

Zakaj nasilje pri nas ostaja za štirimi stenami, zakaj še vedno mislimo, da se nimamo pravice vtikati v to, kaj se dogaja pri sosedih?

»Mogoče je vzrok v tem, da se nasilje dogaja skoraj v vseh družinah oziroma je tako pogosto, da mogoče niti ne odreagiramo, ko to vidimo pri sosedih. Rešitev iz tega začaranega kroga je res samo zakonska prepoved telesnega kaznovanja in počasi se bo spremenila tudi miselnost.«