Portugalski nogometaši pokvarili francosko slavje

Nogometna mrzlica se počasi umirja, nekaj vtisov o navijaškem vzdušju zadnje dni prvenstva in po tistem, ko so portugalski nogometaši dokončno pokvarili ponovitev francoskega slavja v Parizu, pa sta strnila naša sodelavca.

V Parizu so ljudje finalno tekmo evropskega prvenstva spremljali na različne načine in na različnih mestih. Tisti z največ sreče so si jo ogledali v živo, na tribunah, številni, predvsem mladi, pa so se odpravili v navijaško cono pod Eifflovim stolpom, ki je sprejela devetdeset tisoč obiskovalcev. Če se v večini mesta finala pred začetkom sploh ni občutilo, pa je napetost na vsaki postaji podzemne železnice bližje navijaški coni rasla.

Prvi so na metro vstopili nemški navijači, ki so računali na to, da bodo 10. julija lahko navijali za »elf«. Nato so prišli še portugalski in seveda francoski. Posebno glasna je bila skupina slednjih, ki se je peljala v sosednjem vagonu. Njihovo navijanje se je zaradi škripanja vlaka in glasnosti motorja slišalo le na postajah, tam, kjer se jim je vedno priključil še kakšen dodaten glas.

Navijaška vročica

Še bolj navijaško je bilo na ulicah južno od slavnega stolpa, ki ga letno obišče kakih sedem milijonov ljudi. Skoraj nihče ni bil brez navijaškega dresa, zastave ali vsaj pobarvanih lic. Več je bilo tudi uniformiranih policistov, ki so zaprli nekaj cest, da bi vse navijače usmerili na eno. Še nekoliko bolje opremljeni so bili vojaki ob glavnih znamenitostih mesta in tisti policisti, ki so z brzostrelkami nadzorovali stranske ulice.

Ljudje so v več dolgih vrstah čakali, da jih pregledajo in spustijo med tiste, ki v navijaški coni že čakajo na začetek tekme. A že ob sedmih zvečer, dve uri pred začetkom tekme, je bilo območje polno. Začeli so se spopadi med policisti in tistimi, ki so želeli priti do gromozanskega zaslona. Mladi so zažigali smeti in v policiste, ki so jih skušali razgnati s solzivcem in vodnim topom, metali steklenice. Naslednji dan smo v francoskih medijih lahko prebrali, da je voznik avtomobila v paniki zbil dve osebi, policija pa je sporočila, da so na dan finala pridržali štirideset oseb.

Nekaj posebnega pa je bil predvsem odnos med francoskimi in portugalskimi navijači. Ta je bil izrazito prijateljski in z nekaj – za takšne priložnosti seveda nujnega – tovariškega zbadanja. Pred nekim lokalom na eni izmed glavnih pariških ulic se je tako med dvesto glasnimi privrženci gostiteljev prvenstva znašel navijač, ogrnjen v portugalsko zastavo. Celotno srečanje je, podobno kot njegova enajsterica, vztrajno in hrabro kljuboval močnejšim Francozom, čeprav na trenutke verjetno niti sam ni verjel, da lahko nekdanja kolonialna velesila po letih ekonomske krize osvoji evropski vrh. Francoske pesmi je prirejal tako, da so postale hvalnice portugalskim izbrancem, po tekmi pa mu je edinemu uspelo vsaj za odtenek polepšati turobno vzdušje. Z iskrenim veseljem in pristnostjo je iz potolčenih Francozov zvabil celo kakšen manjši nasmešek.

Drugo največje portugalsko mesto

Provociral, naročal pivo, navijal, se veselil. In na koncu na neki način celo tolažil. Vse to je, kot večina portugalskih navijačev v prestolnici Eura 2016, počel v francoščini. Pariz je namreč drugo največje »portugalsko mesto,« takoj za Lizbono, saj tu živi okrog šeststo tisoč prebivalcev s portugalskimi koreninami. Večina jih je pred Salazarjevo diktaturo v Francijo zbežala v šestdesetih in sedemdesetih letih, kjer so nato dobili delo in kjer živijo še danes. Leta 1957 je iz Portugalske v Francijo odšel tudi Amaro Lopes, čigar vnuk je Antoine Griezmann, danes najboljši francoski nogometaš.

A niti Griezmannu, junaku polfinalne tekme proti Nemčiji, ni uspelo izkoristiti kakšne od številnih francoskih priložnosti za zadetek. Po tekmi so se portugalski navijači zmagoslavno in s hitrimi koraki odpravili proti Elizejskim poljanam, navijači Francije pa so se na razočaranje odzvali vsak po svoje. V lokalih, ki so bili pred slabe pol ure nabito polni, je zdaj obsedelo le še nekaj tistih, ki se še niso popolnoma zavedali, kaj se je zgodilo. Nekateri so se čim hitreje posedli v avtomobile in odpeljali domov, drugi so peli, trobili in prižgali pirotehniko, sicer kupljeno z mislijo na slavje.

Dogajanje na ulicah se je proti jutru umirilo. Eifflov stolp so sicer zaradi varnostnih razlogov za en dan zaprli, televizijske postaje so analizirale, kaj je šlo narobe, in predvajale slavje iz Lizbone. Na metroju je mladenič v portugalskem dresu z nasmehom v oči pogledal vsakega mimoidočega in ga opomnil, kaj se je zgodilo prejšnji večer. Portugalska je prvič postala evropski prvak v nogometu!