Repentabrski župan, ki dobro pozna Gorenjsko

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. april 2018 / 17:23

Marko Pisani je župan majhne zamejske občine Repentabor. Izteka se mu zadnje leto županovanja, saj je v tej funkciji lahko največ dva mandata. Je zaveden zamejski Slovenec, njegov stari oče po mamini strani prof. Ivan Theuerschuh je bil rojen v gorenjskem Tržiču. Tudi sicer ima Marko Pisani več zanimivih povezav z Gorenjsko ...

Rojeni ste bili v Trstu staršema Slovencema in s ponosom govorite o svojih koreninah.

»Z bratom sva bila rojena v Trstu, v Repen smo se preselili, ko sem imel devet let. Oče je iz Piščancev, to je zaselek nad Rojanom v smeri proti Opčinam, mama je na pol Štajerka. Moj pravi družinski priimek je Piščanc, ki pa je bil leta 1932 z dekretom poitalijančen v Pisani. Že sem zamenjal svoje ime Marco v Marko, tudi priimek bom enkrat spremenil nazaj v Piščanc, če ne prej, bo tako pisalo na mojem grobu. Res je, starša sta bila zavedna Slovenca. Oče je bil univerzitetni profesor na tržaški inženirski fakulteti, mati je bila igralka na radijskem odru tržaškega radija, potem profesorica na šoli. Brat je dizajner in živi v Sloveniji. Moj stari oče po mamini strani prof. Ivan Theuerschuh je bil rojen v gorenjskem Tržiču, kasneje je bil ravnatelj po raznih šolah, tudi v Slovenj Gradcu in Šoštanju. Bil je izvoljen v zadnji jugoslovanski parlament, ki so ga razpustili potem, ko so na ozemlje vkorakali Nemci. Morda od njega izhaja ta moja angažiranost v politiki, čeprav sem se tega zavedel šele kasneje.«

V Občini Repentabor ste bili najprej podžupan, drugi mandat ste župan. Kaj vas je pred petnajstimi leti poneslo v politiko?

(smeh) »Obrabljena stara mreža na dvorišču krajevnega vrtca. Ravno je moj starejši sin prvič prestopil vrtec, žena pa se je jezila nad tem, da je mreža na dvorišču dotrajana. Rekel sem, da se ne gre samo pritoževati, ampak tudi potruditi in kaj narediti. Sprejel sem izziv in prva stvar je bila dejansko popravilo mreže. (smeh) So pa še pred volitvami leta 2004 iskali tudi kandidata za slovensko listo Skupaj / Insieme in so me prepoznali kot primernega. Sem pa tudi tržaški pokrajinski tajnik edine slovenske stranke v Italiji – Slovenska skupnost.«

Župansko funkcijo opravljate nepoklicno, sicer ste v podjetniških vodah. Kako usklajujete oboje?

»Županovanje se mi izteče konec maja prihodnje leto, potem niti ne morem več kandidirati. To ni poklicna funkcija niti ni finančno ovrednotena tako, kot je v Sloveniji. Župan si, če imaš čut za to, za svoje delo pa dobim mesečno nagrado, bolj bi rekel, da gre za povračilo stroškov. Res pa zadnje čase županovanje zahteva dosti več dodatnih izobraževanj ob vseh spremembah na področju zakonodaje in drugih področjih, saj v manjših občinah na občinskih upravah nimamo zaposlenih niti nimamo zunanjih sodelavcev, ki bi se ukvarjali s tem. Na Občini Repentabor je enajst občinskih uslužbencev, s čistilko in komunalnim delavcem vred. V občinskem odboru smo lahko največ štirje: župan, podžupan in dva odbornika in se srečujemo enkrat na teden, po potrebi seveda večkrat. Sam sem na občini vsak dan, običajno zjutraj, preden grem v službo. V resnici moje županovanje traja sedem dni na teden, saj me občani ustavijo na cesti, tudi na dom pridejo. Lani je v Italiji prišlo do reforme javne uprave, tendenca je po združevanju manjših občin. V občini Repentabor je približno 880 prebivalcev, od 70 do 75 odstotkov nas je slovenske narodnosti. Letnega proračuna imamo med 1,8 in 2,5 milijona evrov, odvisno od investicij. Zadnja leta predvsem manjše občine trpimo zaradi ukrepa, t. i. pakta stabilnosti, ki je zelo omejil investicije. Kar zavidam županom v Sloveniji, koliko več možnosti in prostosti imajo pri upravljanju in lahko lepše delajo ter načrtujejo.«

Ob omembi vaše občine najprej pomislim na mejni prehod Fernetiči. Po čem ste že prepoznani?

»Občina je najmanjša v tržaški pokrajini, meri približno dvanajst kvadratnih kilometrov in ima tri zaselke: Repen, Col in Fernetiči, kjer najprej zagledate repentabrsko cerkev. Znani smo po okrasnem kamnu repen, ki krasi marsikatero palačo po svetu. Imamo slovensko šolo in vrtec, Kulturno društvo Kraški dom, Nogometni klub Kras z veliko podmladka, Odbojkarsko društvo Sloga Tabor in Zadrugo Naš Kras, ki upravlja in razvija naš etnografski muzej, Kraško hišo. Za našo telovadnico pravijo, da je ena najlepših na Krasu. Pobrateni smo z občino Logatec, s katero zelo dobro sodelujemo na več nivojih že več kot 35 let.«

So dvojezične table povsod?

»So. Tudi občinska uprava je vsa dvojezična. Dva občinska svetnika v tem mandatu sta italijanske narodnosti, zagotovljeno imamo simultano prevajanje, vsak govori v svojem jeziku. Poznan vam je verjetno zaščitni zakon za Slovence v Italiji 38/2001, ki pa se v celoti še ne izvaja.«

Kako je danes zamejskim Slovencem na Tržaškem?

»Kot veste, smo na nedavnih parlamentarnih volitvah izvolili slovensko senatorko Tatjano Rojc, kar nam je uspelo tudi zato, ker smo zamejski Slovenci nastopili enotno, solidarno. Še se namreč v matični državi pojavljajo delitve na bele in rdeče, obremenjenost z zgodovino ostaja, kar se delno reflektira tudi v zamejstvu. Enotno nastopanje bi nam dalo dosti več moči. Moje delovanje je bilo vedno usmerjeno v to, da moramo v spoštovanju razlik doseči enotnost. Neuresničeno ostaja, da bi imeli zajamčeno prisotnost slovenskega predstavnika v italijanskem parlamentu, kot ima to urejeno Slovenija, ko imata italijanska in madžarska manjšina zajamčenega po enega predstavnika. Ne more biti prisotnost v italijanskem parlamentu odvisna od dobrohotnosti ene ali druge stranke, ker se to že jutri lahko spremeni. Spominjam se še let, ko sem še hodil v slovenske šole v Trstu; časov, ko si jih dobil po glavi, če si v javnosti govoril slovensko predvsem s strani pripadnikov fašistične frakcije, ki je razsajala po Trstu. Včasih smo se tudi stepli. Danes je bolje tudi zaradi padca meje pred enajstimi leti. Me pa deloma skrbi vnovičen vzpon skrajno desnih idej, ki se pojavljajo s Severno ligo in s skrajno desničarsko skupino CasaPound. Bi jih morali že takoj ustaviti. Po padcu meje sem sicer pričakoval živahnejše gospodarsko sodelovanje slovenskih podjetnikov na Tržaškem, vendar je kmalu zatem prišla gospodarska kriza in to do danes ni zaživelo, kot sem mislil, da bo.«

S katerimi težavami se še srečujete?

»Aktualna težava v naši občini so migranti, ampak samo zato, ker smo prišli do števila migrantov, ki ga v občini ne obvladujemo več. Nekdanja kasarna finančnih stražnikov na Fernetičih je postala prvi kraj, kjer so nameščeni predvsem Afganistanci, Pakistanci, približno za četrtino našega prebivalstva jih je že. Pri nas ostanejo od enega do treh, štirih mesecev, odvisno od pridobitve dokumentov. Problem migrantov je vseevropski in bi se ga dalo rešiti, a se ga zaradi pomanjkanja solidarnosti in sodelovanja noče rešiti. Lokalno prebivalstvo je vznemirjeno in jih razumem. Pripravljen sem imeti določeno število migrantov, ampak ne tako čezmerno. Smo pa migrante vključili v javna dela, volontersko seveda, da nekaj vrnejo okolju, v katerem prebijejo nekaj časa. Nekateri raje kot da pohajajo cel dan, delajo, jim vsaj mine čas. Čistijo, kosijo travo, eden je bil tudi varnostnik v muzeju ...«

Soprogo imate Gorenjko, doma iz Naklega, radi obiskujete gorenjske kraje, lani sva se srečala na planini Dolga njiva pod Košutnikovim turnom, ste naročnik Gorenjskega glasa ...

»Ženi Lei in sinovoma Justu in Martinu naredim veliko veselja, ko rečem, zdaj gremo pa v Naklo, v najlepšo vas na svetu, kjer imamo sorodnike. Ne samo v Naklem, nasploh na Gorenjskem se dobro počutim. Žal je prostega časa ob vseh obveznostih vse premalo, rad tudi smučam, se potapljam (tudi jamsko) … Ravno s pomočjo Gorenjskega glasa pa verjamem, da vem več o tem, kaj se dogaja na Gorenjskem, kot pa kak pravi Gorenjec. Ko se je žena preselila k meni na Kras, se mi je zdelo korektno, da poznam kraje, od koder prihaja, in da tudi ona obdrži vez, zato sem se naročil na Gorenjski glas že leta 1995. Dobivamo ga na naslov v Repentabru.«