
So priložnosti tudi za čevljarstvo
Novega Peka ne moremo pričakovati, ker so časi drugačni. Uspeh je in bo v manjših prilagodljivih podjetjih in proizvodnih obratih z veliko trdega dela, odrekanja, prilagajanja. Takole čevljarsko panogo čuti Miha Gros, direktor uspešnega tržiškega družinskega podjetja Migi, kjer v sodelovanju s podjetjem Slatnar razvijajo tudi vrhunske čevlje za smučarje skakalce.
Miha Gros je svoj prvi čevelj naredil, ko je bil v drugem razredu osnovne šole. Ljubezen do čevljev ima zapisano v genih. Že njegova starša sta začela z izdelavo otroške in ortopedske obutve v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po izobrazbi je čevljarski tehnik. Šest let je bil tehnični vodja nemškega podjetja za obutev na Slovaškem, kjer je vodil podružnico s šeststo zaposlenimi. Ker pa se je zavedal, da bi bilo škoda zavreči sadove dela staršev, se je vrnil domov in se posvetil razvoju domačega podjetja. Specializirali so se za izdelavo obutve posebnih širin in zahtev, postali so produktno-razvojni partner za več evropskih izdelovalcev obutve in tu razvili svoj potencial. »V sodelovanju s podjetjem Slatnar razvijamo vrhunske čevlje za smučarje skakalce, z drugim podjetjem snujemo najlažjo kolesarsko obutev na svetu,« je še poudaril.
Naj govori vsa lepota, skrita v čevljih
Čevljarstvo. Beseda, ki na prvi pogled zveni nostalgično in govori o nekih preživetih časih. Človek dobi občutek, da je v tej gospodarski panogi globalizacija pustila svoj neizbrisni pečat in da je obutev velikih blagovnih znamk proizvedenih na Bližjem vzhodu in v Aziji popolnoma zadušila slovensko industrijo. Da vendar ni tako, dokazujejo tudi v podjetju Migi s 17 zaposlenimi. V redni proizvodnji izdelajo šestdeset parov čevljev na dan in še dvajset parov vzorčnih. Dobro sodelujejo tudi z drugimi tržiškimi 'šuštarji'. »Novega Peka pa ne moremo pričakovati, ker so časi drugačni. Uspeh je in bo v manjših prilagodljivih podjetjih in proizvodnih obratih z veliko trdega dela, odrekanja, prilagajanja. Vsekakor apeliram na 'zunanje akterje' za spodbujanje manjših poslovnih obratov in močnejšo vzpostavitev mostu na relaciji podjetnik–mladi iskalec zaposlitve–izobraževanje. Je pa tako, da se danes prodajajo nore ideje, dobre zgodbe in ne več velike kolekcije, npr. tisoč parov zimskih škornjev, ko se niti ne ve, kakšnih temperatur bo zima. Nišni produkti, hitri odzivni roki in prilagajanje na male količine, brez izgub na času in transportu – tu vidim podjetniški potencial. Vsak začetek pa je težak. Tudi sam sem včasih prevozil po več tisoč kilometrov na mesec za prazen nič,« je na nedavnem kreativnem podjetniškem večeru v Tržiču razložil Miha Gros in dodal, da je produkt dober šele takrat, ko se proda in ko pride prvo ponaročilo. »Kar je meni všeč, ni nujno, da bo tudi kupcu, zato se poskušaš 'preobleči v druge hlače'.«
Čevljarske šole danes ni. »Vsaj tri mesece je priučevanja na določeno delo v naši delavnici, če sta seveda želja in volja za to. Ampak v resnici dobra prešivalka potrebuje tri leta,« je ponazoril Gros in dodal, da stroj bolj je star, boljši je, človeške roke pa so tiste, ki sicer največ stanejo, a so dodana vrednost in dajo čevlju posebno harmonijo.