Ponosen je, da je sodeloval pri osamosvajanju

»Vredno je bilo. Imamo svojo državo in ponosen sem, da sem bil del te zgodbe,« o osamosvojitveni vojni po petindvajsetih letih pravi Aleš Ašič, v Trzinu ranjeni miličnik, ki ga je s častnim znakom svobode Republike Slovenije pred dnevi odlikoval predsednik republike Borut Pahor.

Slovenska osamosvojitvena vojna se je začela 27. junija 1991 in velja za prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Dogodki so se začeli zaostrovati že kmalu po polnoči in so popoldne istega dne eskalirali v bitko pri Trzinu, v kateri je življenje izgubilo pet vojakov, med njimi pripadnik Teritorialne obrambe Edvard Peperko.

Naj bom vsaj sit, če že umrem

Aleš Ašič, takratni miličnik na motorju pri ljubljanski prometni policiji, se tega junijskega dneva dobro spominja. »Zjutraj sem prišel v službo, prevzel motor in avtomatsko puško z enim okvirjem nabojev ter torbico s še dodatnimi štirimi okvirji. Več kot v normalnih razmerah, kar je razumljivo glede na dogodke v tistih dneh,« pravi sogovornik, ki se je nato odpravil na ustaljeno patruljno pot proti Vranskemu in spotoma pozajtrkoval v Podmilju.

»Ustavil sem se pri starejši domačinki, kjer smo se policisti počutili kot doma. Rekel sem ji – tega ne bom nikoli pozabil – lepo prosim, daj mi jesti, da bom vsaj sit, če že umrem,« pripoveduje Ašič, ki se takrat še ni zavedal, kako blizu resnice je bil njegov mimogrede navrženi stavek. Ženica mu je postregla s štirimi jajci z ocvirki in dvema kosoma kruha iz krušne peči.

Od tod dalje se je dan za takrat 22-letnega Ašiča nadaljeval brez posebnosti, dokler čez nekaj ur ni dobil naloge, naj spremlja vozilo z varovano osebo – menda naj bi šlo za visokega predstavnika takratne jugoslovanske politike – na poti od Celja proti Ljubljani.

Z veliko hitrostjo so drveli po cesti čez Trojane proti Domžalam in Trzinu. Ker je bila zaradi nasedlega konvoja jugoslovanske vojske cesta v Trzinu neprevozna in so se razmere začele vse bolj zaostrovati, se je Ašič odločil, da zavijejo proti Šentjakobu. »Ko smo prišli v bližino radijskega oddajnika v Domžalah, sem zagledal desantne helikopterje in prišlo je do streljanja. Med vožnjo sem začutil, da me je nekaj zadelo, vendar zaradi adrenalina in strahu sprva nisem čutil bolečine. Šele ko sem hotel zavirati, sem videl, da ne morem stisniti zavore in da imam roko povsem krvavo,« se spominja Ašič, ki je kljub poškodbi vožnjo nadaljeval do Celovške ceste v Ljubljani, se tam ločil od vozila in zapeljal na Prometno policijo Brdo, kjer je nezavesten obležal na dvorišču.

Prepeljali so ga v klinični center, kjer je kmalu okreval in se živ in zdrav vrnil v rodno Zasavje, kjer z ženo in osemletno hčerjo živi še danes. Še vedno opravlja delo policista. Vmes je doštudiral in je od leta 2000 zaposlen na Operativno-komunikacijskem centru v Ljubljani. Posledic poškodbe, ki mu jo je najverjetneje zadal zablodeli kos šrapnela – v rani namreč niso našli nobenega izstrelka – ne čuti.

Veliki so poskrbeli zase, ostali so le še majhni

»Kot 22-letni otrok sem naredil, kar sem v tistem trenutku lahko. Vredno je bilo. Imamo svojo državo, eno izmed najvarnejših na svetu. Smo svobodni. Imamo morje in gore. Ponosen sem, da sem bil del zgodbe o osamosvajanju,« je prepričan danes 47-letni policist, ki je v soboto kot eden izmed šestnajsterice ranjenih miličnikov v vojni za Slovenijo v predsedniški palači prijel častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti države. »Lepo je, da vidiš, da se nekdo v tej državi še spomni nate, čeprav je minilo 25 let,« pravi Ašič.

Kot veterana in dolgoletnega policista pa ga moti današnji odnos nekaterih do osamosvajanja naše države. »Mislim, da ni dovolj zavedanja o tem, kar se je dogajalo v tistem času. Tisti, ki danes pravijo, da desetdnevna vojna ni bila nič, ne vedo, kaj govorijo,« pravi Aleš Ašič in z nekoliko grenkim priokusom zaključuje, »te pa boli, ko vidiš, kako si nekateri prisvajajo zasluge, in takrat se vprašaš o smiselnosti vsega. Veliki so že poskrbeli zase, mi majhni smo pa ostali.«