Kaj se nam dogaja?

Na vprašanje v naslovu odgovarja poljski sociolog Zygmunt Bauman, eden najbolj branih in izvirnih premišljevalcev postmoderne dobe. Nedavno je v Ljubljani osebno pospremil izid prevoda svoje knjige Postmoderna etika …

Migracije so stalnica

Bauman je v pogovoru za Radio Slovenija za izhodišče vzel padec berlinskega zidu, novembra 1989. »Do takrat smo imeli kapitalizem in komunizem oziroma demokracijo in diktatorske režime. Meja je bila ostro začrtana; bila sta smrtna sovražnika in skupaj sta obstajala, dokler ni prvi porazil drugega. Po porušenju zidu je Francis Fukuyama razglasil konec zgodovine – menil je, da bomo odslej samo trgovali z blagom drug drugega in da se bodo ideološki spopadi prenehali …« Kmalu se je zgodil 11. september 2001, ko je Zahod v enem dnevu dobil novega sovražnika. »Islam je nadomestil nekdanjega glavnega sovražnika – komunizem.« Hkrati se nam je ves čas dogajala globalizacija. Globalizacija pomeni, da vsi Zemljani plujemo v istem čolnu in smo hočeš nočeš drug od drugega odvisni bolj, kot bi radi verjeli. »Svet je danes kot sistem povezanih posod: natočiš vodo v eno in gladina se izravna z ravnijo v drugi. To se v globaliziranem svetu dogaja po naravni poti. To, kar počnete tu, vpliva na dogajanje na Filipinih, in kar počnejo tam, vpliva na življenjske možnosti vaših še nerojenih vnukov v Sloveniji.« Globalizacijo spremlja in dopolnjuje navidezno nasprotni proces – individualizacija. »Delavci niso več podrejeni gibanju tekočega traku, marveč imajo svobodo gibanja. Niso več predmet opazovanja, kot so bili pri Fredericku Taylorju, ki je meril vsako enoto dela z vidika časa in učinkovitosti, da bi plačilo oziroma nagrade določil tako, da delavec ne bi imel nikakršne možnosti, da ne stori tega, kar mora. Zdaj vlada drugačna zapoved – zapoved doseganja rezultatov. Logika je: posveti se delu, za katerega te kot menedžer plačujem, z vsemi svojimi lastnostmi – ne samo z disciplino, temveč s čustvi, s tem, kar imaš rad, in s tem, česar ne maraš, s svojimi ljubeznimi in sovraštvi, z vso svojo osebnostjo.« Potem pa so jeseni 2015 skozi naša na stežaj odprta vrata nenapovedano vstopili še begunci. »Begunci so podobni ljudem, ki jih je Bertolt Brecht opisal kot prinašalce slabih novic. Še predvčerajšnjim so bili polni optimizma, počutili so se varne, imeli so svoje domove in delo, in zdaj so izgubili vse. Prihajajo kot brezdomci, kot ljudje brez državljanstva in brez sveta, ki bi mu pripadali, kot je zapisala že Hannah Arendt. Kaj so tu slabe novice? Slabe novice so, da so naše nočne more resnične, da so doletele nam podobne ljudi v drugih delih sveta. Kdo nam zagotavlja, da se podobno ne bo zgodilo tudi nam? Globalizacija je prispela pred naša vrata.« Sicer pa migracije niso nikakršna novost, v zgodovini so stalnica, aktualne migracije se od predhodnih razlikujejo le po svoji smeri. V 18. in 19. stoletju so Evropejci migrirali v ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, na afriško celino, v Azijo in tako naprej, zdaj se je smer obrnila.«

Zajci in žabe

Protipriseljensko vzdušje ni novost, poznal ga je že antični basnopisec Ezop. V eni od zgodb je pisal o zajcih in žabah. »Prvi so bili zelo strahopetna bitja. Kadar se je približala kakšna žival, so se počutili ogrožene in so hitro zbežali. Ko so tako nekoč zbežali pred srnami, so prišli do ribnika, ob katerem so bile žabe. Ko so jih zagledale, so skočile v vodo. Zajci so zdaj končno lahko okrepili svojo ranjeno samozavest in se počutili močne. Začeli so preganjati žabe, ki so bile še niže na lestvici.« Protipriseljensko ozračje Bauman zato prišteva med populizme. »Gre za populistično filozofijo, ki meri na ljudi, ki živijo v pomanjkanju, ki so ranjeni, frustrirani in imajo v družbi slab sloves. Da bi laže shajali s svojo tragedijo, potrebujejo nekoga, ki mu gre še slabše. Ljudje, ki so v naših zahodnih družbah deprivilegirani, so končno naleteli na priseljence – še bolj deprivilegirane – in zdaj jim odrekajo temeljne človekove pravice: do gostoljubnosti, do socialnega skrbstva.« Strah srednjih razredov pred priseljenci pa pojasni takole: »Nam bi bilo veliko laže, če jih ne bi videli. Težko namreč sprejmemo, da se enako lahko zgodi tudi nam, ki se imamo – prav tako kot so se nekoč oni – za preskrbljene.« (Vir: MMC RTV SLO) – Kdo bi si misli, da je to tako enostavno!?

Huligani hujši od teroristov

Ko so se različne formacije francoske policije in drugih varnostnih organov, ki že od nekdaj slovijo po svoji učinkovitosti, pripravljale na Euro 2016, so imele pred očmi predvsem nevarnost novih terorističnih napadov. Potem pa se je izkazalo, da bodo imeli največ dela z izgredi podivjanih navijačev in z množico stavkajočih delavcev … Bolj ko predvidevamo, raje se zgodi še kaj nepričakovanega!