Ivana Kobilca: »Videla sem svet in življenje«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. junij 2016 / 09:21

V torek, 21. junija, bodo v Podbrezjah odkrili spomenik slikarki Ivani Kobilci (1861–1926), ob 90-letnici njene smrti. Njen rod je po materini strani prav iz tega kraja, tu je naslikala tudi svojo najlepšo sliko – Poletje …

Bilo je med poletnimi počitnicami 1889 in 1890. »Tiste počitnice sem dovršila na Gorenjskem svoje 'Poletje', ki visi sedaj v Narodni galeriji. Dvoje počitnic sem ga slikala po modelih. Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so kritizirali: 'Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!' itd. Včasih naivne oči presenetljivo dobro vidijo; to človeka skoro jezi. Postavim, naša kuharica; ko sem ji pokazala sliko belih vrtnic, s katerimi sem se toliko trudila, je rekla: 'Eh, kaj bo to, ko je vse tako belo!' Pa glej spaka, odtlej se je tudi meni začela zdeti slika vse preveč bela in monotona!« To je povedala slikarka sama umetnostnemu zgodovinarju Stanku Vurniku.

V Narodni galeriji pa so o umetnini, ki velja za njihovo najbolj ogledano, zapisali še nekaj več. »Slikarka je na najbolj priljubljeni umetnini v Narodni galeriji ujela razpoloženje in občutek letnega časa: rože s cvetočih travnikov, bujno zelenje domačega vrta, bosonogi otroci, igra in druženje. Kobilca je sliko dve poletji ustvarjala v Podbrezjah na Gorenjskem, v rodni vasi svoje matere Marije. Naslikala je mlajšo sestro Fani in Blekova otroka, Janezka in Katrico, svoja bratranca in sestrično. Pri delu si je pomagala s fotografijo, ki je v tem času že dopolnjevala grafit in skicirko … Navdušena nad sočasnimi galskimi umetniki in nad novicami iz boemskega epicentra umetnosti se je Kobilca poslovila od Münchna in že načrtovala selitev v Pariz. Leta 1891 se je s Poletjem predstavila francoski javnosti v Salonu Državnega umetnostnega združenja. V tem obdobju je ustvarila svoja najboljša dela.«

Znala je užiti življenje

V Narodni galeriji so na svojo paradno avtorico upravičeno ponosni. »Kobilca velja za najuspešnejšo slovensko umetnico. Kakor so ji priznavali že njeni sodobniki, je dosegla tisto, česar njeni moški kolegi niso zmogli. Večkrat je razstavljala na uglednem pariškem Salonu in postala pridružena članica francoskega nacionalnega društva lepih umetnosti. Večino časa je živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah (Dunaj, München, Pariz, Sarajevo, Berlin) in se vrnila v Ljubljano šele ob izbruhu prve svetovne vojne. Po münchenski fazi, ko je v njenih slikah prevladoval zamolkel, rjavkast kolorit, je v Parizu slikala v vijoličnih, v modrih in v zelenih tonih, pozneje, med bivanjem v Berlinu, pa tudi v belih. Njen opus zaznamujejo upodobitve družinskih članov in otrok, portreti predstavnikov zlasti ljubljanske meščanske družbe, žanr in predvsem rože.«

Ivana je bila živahno bitje. Slikarka Rosa Pfäffinger, študijska kolegica Kobilce v Münchnu in hčerka avstrijskega konzula v Damasku in Trstu, je o teh rečeh povedala: »Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje. Na bledem, upadlem obrazu, na katerem je želja po zemeljskih rečeh svetila iz vsake pore, je sedaj ležal duševni nadih, podoben nežnemu pudrastemu sloju. Ampak vse je prava, blažena, nepopačena naravnost, kakršno je dosegla brez črtala za ustnice ali pudrnice. Njene velike oči so postale še večje in svetlejše kakor pri srčnih bolnikih, češki nos je nad rdečimi ustnicami, ki so bile skupaj, kakor da bi zadrževala ihto, stal kot patetičen vprašaj.«

Pariška bohemka

Zahajala je v družbo umetniških prvakov svojega časa. »Za odliko v Salonu sem se šla zahvalit predsedniku žirije, slikarju Puvisu de Chavannesu (1826–1898), ki je bil tedaj najuglednejši in najbolj spoštovan umetnik v Parizu. Imel je svoj atelje v Neuillyju, stanovanje pa na Place Pigalle. Kmalu sem bila pri njem skoro domača. Bil je zelo bogat in je imel naročenih več umetniških revij, katere smo hodili gledat k njemu. O, kako smo ga spoštovali! Vsako jutro smo se nagrmadili v njegovi predsobi, samo da smo ga videli. Bil je tako lep, ko je zjutraj v svoji beli spalni suknji stopil med nas. In tedaj mu je eden prinesel čevlje izpred vrat, drugi suknjo itd.; tako so mu stregli, da je bilo kar ganljivo. Kakor za boga so ga imeli, vse je utihnilo kakor v cerkvi, če se je on oglasil v naš razgovor …«

Kakšen pa je bil pariški umetniški veljak do nadobudne Kranjice? »Z menoj je bil vedno zelo prijazen. Često mi je obljubil, da me vzame seboj v svoj atelje v Neuillyju, pa vendar nisem bila nikoli tam. Enkrat me je celo prišel obiskat v atelje, ko sem stanovala že na Rue de Rome, da si je ogledal moje slike. Gospodar hiše me je, ko je Chavannes odšel, hudo ozmerjal, češ, zakaj mu poprej nisem povedala, da dobim v poset tako odličnega gosta, da bi bil kaj pripravil. Takrat sem ravno slikala neko portretno studijo, ki sem jo pozneje razstavila obenem z lastnim portretom v Budimpešti. Chavannes se je dosti laskavo izrazil o njej, kar mu pa ni bilo povšeči, mi je tudi povedal. Ko sta bili sliki razstavljeni v Budimpešti, je bil lastni portret všeč celo cesarju Francu Jožefu, ki je hotel, naj se slika kupi. Ker je nisem hotela prodati, so takrat kupili imenovano portretno studijo mlade Parižanke, po moji sodbi eno izmed mojih najboljših del.«

Sklenimo s tistim, kar je sloviti slikar prebral iz njene roke in kar je o sebi sklenila sama. »Nekoč me je sedemdesetletni Chavannes, človek, ki sem ga v življenju najbolj spoštovala, posadil poleg sebe na stol in si začel ogledovati črte na dlani moje desne roke. Ne rečem, da je bil vdan vražam, toda verjel je v nadnaravne sile; sklepal je na človekov značaj iz oblike roke, iz majhne kretnje. 'Vse bi še bilo,' je dejal, 'samo, prenagli ste, preburni!' Pa sem bila menda res taka. Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«

(Viri: Ivana Kobilca, Spomini, po njeni pripovedi zapisal Stanko Vurnik, Zbornik za umetnostno zgodovino, leto III (1923), št. 3–4, str. 100–112. – Pariški bohemi (1889–1895), avtobiografsko poročilo avstrijske slikarke Rose Pfäffinger, Narodna galerija, Ljubljana, 2014. – Sto umetnin Narodne galerije, NG, Ljubljana, 2016)